Igra Gibanje, za katero je srbski dramatik mlajše generacije Dimitrije Kokanov pred dvema letoma prejel Sterijevo nagrado za najboljše besedilo leta, bo svojo prvo slovensko uprizoritev v prevodu Aleksandre Rekar in režiji Juša Zidarja doživelo prihodnji petek. Vendar ne na odru Male drame, v katere program sicer spada, temveč v Cukrarni, kjer se bo ta neobičajna dramska partitura naselila na kar tri različna prizorišča.

»Gre za zelo specifično besedilo, ki se izmika vsakršnim opredelitvam,« ugotavlja ravnateljica SNG Drama Ljubljana Vesna Jurca Tadel. »Morda bi lahko rekli, da gre za neke vrste meditacijo o stanju sodobnega človeka in strahovih, ki ga prevevajo, pri tem pa glas dobijo tako ljudje kot tudi objekti oziroma prostori.« Ravno zaradi te nenavadnosti predloge so se odločili, da jo raje kot na klasičnem odru uprizorijo kot ambientalno postavitev, ki bo lahko izkoristila vse potenciale besedila. Cukrarna se je v tem pogledu pokazala kot obetavna izbira, koprodukcijskega sodelovanja pa so veseli tako v Drami kot v Muzeju in galerijah mesta Ljubljane.

Preseganje strahov

»To besedilo je sestavljeno iz mnoštva besed, ki so namenjene govorjenju na odru ter oblikovane v monologe,« svojo dramo, ki nosi podnaslov Tehnologija in koreografija strahu, med drugim opisuje Kokanov. »V vsebinskem smislu govori o življenju v strahu pred prihodnostjo, sedanjostjo in preteklostjo. Lahko bi rekli, da je tema besedila trajno stanje strahu, ki nas prežema v času nenehnih kriz, pri čemer pa se naši strahovi prepletajo, zamenjujejo in dopolnjujejo.« Kot pojasnjuje režiser Juš Zidar, je narava besedila zahtevala poseben uprizoritveni pristop, vključno z oblikovanjem prostora (scenograf je bil Branko Hojnik), saj so želeli to intimnost pisave približati gledalcu. »Tekst temelji na besedah, s katerimi oblikuje podobe, zato se nam je zdelo, da ga je treba nekoliko prizemljiti, da ne bi bil zgolj nekakšna poezija.«

Da gre za besedilo, bogato z metaforami ter slogovno izredno poetično, vendar z močno filozofsko podlago, poudarja tudi dramaturginja predstave Eva Kraševec. »Monologi so pravzaprav razdeljeni v dva dela: v prvem spregovorijo subjekti s človeške perspektive v sodobnem svetu, v drugem delu, ki iz antropocentrične preskoči v posthumanistično perspektivo, pa spregovorijo prostori, narava in telesa.« Po njenem mnenju igra ni ne pesimistična ne tragična, temveč odpira neki drugačen pogled, v katerem je mogoče najti tudi upanje za človeštvo. Nastopili bodo Polona Juh, Nejc Cijan Garlatti in Benjamin Krnetić, predstavo pa so sooblikovali še koreografinja Bojana Robinson, kostumograf Matjaž Plošinjak, avtor videa Atej Tutta, oblikovalec zvoka Jurij Alič ter oblikovalec svetlobe Lev Predan Kowarski; zvočno podobo bo ponudila glasba trap zasedbe SBO.