In na neki način omenjeni ustvarjalni tandem z Usedlinami tudi nadaljuje ter nadgrajuje uspešno uprizoritev Sedem dni, ki jo je pred dvema sezonama pripravil na istem odru – toda če se je ta odtujenosti, izpraznjenih odnosov ter posameznikove zataknjenosti v brezčutno kolesje sistema lotevala skozi epizodno nizanje okruškov raznovrstnih človeških usod, se stanje sveta tokrat razpira v enotnem okviru prepoznavne družinske zgodbe, zaznamovane s težavnostjo (ali kar nezmožnostjo) vzpostavitve pristnega stika z bližnjimi in navsezadnje tudi samim seboj.

Dogajanje je v celoti umeščeno v stanovanje pravkar umrle matere (Mirjam Korbar jo v kratkem, a pomenljivem prologu predstavi zlasti skozi spomine na njene starše), ki ga pridejo pospravljat njeni trije že odrasli otroci, starejša hčerka Janja (Mojca Funkl) ter dvojčka Mila (Jana Zupančič) in Blaž (Iztok Drabik Jug). Pri praznjenju bivališča, v katerega se bo že v kratkem vselil nekdo drug, se jim bolj ali manj pogosto, kolikor pač to dopušča neusmiljeni urnik vsakodnevnih obveznosti, pridružijo še Janjin mož Tomaž (Lotos Vincenc Šparovec), Milin partner Grega (Matej Puc) in vnukinja Lana (Lara Wolf), najstniška hči Janje in Tomaža. Iz njihovih pogovorov ter razmišljanj postopno vznika podoba krhke skupnosti, sestavljene iz otopelih, osamljenih, izčrpanih eksistenc, vpetih v ponavljajoče se vzorce, prežete s slabo prikrito čustveno napetostjo – in ta slika je pravzaprav tudi vse, kar se v predstavi zares zgodi. Povedano drugače, Usedline so vsaj v nekem smislu predstava o »vmesnosti«, o trenutku, ko se minulo postopno umika v pozabo, razrešitve nakopičenih težav pa še ni na obzorju; kar ostaja, je zgolj vse močnejša zavest o nevzdržnosti sedanjega.

Gre torej za uprizoritev, ki bi bila lahko s svojim vsaj navidezno preprostim vsebinskim izhodiščem le še ena dokaj običajna družinska drama o razmerjih med generacijami ter odtisih, ki jih v vseh nas puščajo ljudje, dogodki in širše okolje – vendar pa ji uspeva biti še dosti več kot to. Svojo moč pri tem črpa tako iz natančno zgrajenega besedila, ki s prepletanjem dialogov in samogovorov ter izrečenega z neizrečenim vzpostavlja večplastne, prepričljive like ter bogato pomensko pokrajino, kot tudi iz dognane uprizoritvene zasnove, ki bistvene tematske vozle predloge nazorno razpira v posamičnih elementih predstave, od scenografije (Igor Vasiljev) in »psihološko« oblikovanih kostumov (Tina Pavlović) do igralskih nastopov. V ozadju odra se tako razteza povsem veristična kulisa starejšega stanovanja (na levi kopalnica, v sredini dnevna soba s kavčem ter omarami, desno skromna kuhinja), v ospredju pa je v ravno vrsto razmeščenih šest mikrofonov, pred katerimi se zvrstijo nalomljeni pogovori in izpovedi posameznih oseb, ki so obrnjene k občinstvu, ne pa druga k drugi – zareza med izginjajočo preteklostjo (katere snovna podoba se zdaj kot odvečna krama seli v škatle in vreče) ter atomizirano sedanjostjo, v kateri pot do drugega ostaja zaprečena, bi bila težko bolj razločna. V morje minljivosti pa medtem tonejo tudi nekdanji življenjski načrti in stremljenja – na gladini se pozibava le še občutek nesmisla, za katerega ni jasno, kako ga preseči.