Umetnik, ki je član ansambla MGL vse od zaključka študija leta 2012, velja za vztrajnega in poglobljenega raziskovalca igralskih sredstev, v minulih mesecih pa je za svoje delo dobil že dve drugi nagradi – igralsko nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije za vloge v zadnjih dveh letih in pa Borštnikovo nagrado za igro, prav tako za Noaha. Ob dolgi vrsti vlog v matičnem gledališču ter na nekaterih drugih odrih je zaigral tudi v več filmih (Utrip ljubezni, Šterkijada ...) in televizijskih serijah (Nova dvajseta, V imenu ljudstva).
Za vas je to že tretja nagrada letos. Kakšne občutke imate ob tem?
Vseh teh nagrad sem zelo vesel, pa ne zato, ker jih je bilo toliko v razmeroma kratkem času, ampak ker so to pravzaprav moje edine nagrade (smeh). Zdi se, da ima umetniška pot vsakega igralca svoj ritem in svojo dramaturgijo; nimam občutka, da bi v zadnjem letu delal kaj bolj poglobljeno, že ves čas se trudim enako in raziskujem po najboljših močeh, videti pa je, da so se na tej točki prizadevanja sestavila v neko celoto, ki je bila širše prepoznana. Morda sta se pri Noahu v Razpoki preprosto ujela pravo besedilo in prava vloga s pravim režiserjem. Hvaležen sem za te nagrade, saj mi dajejo pogum ter spodbudo za naprej.
Pa se pri raziskovanju bolj posvečate sami vlogi ali tudi širšemu kontekstu predstave?
Mislim, da je širši kontekst vedno pomembnejši. Ne zgolj vsebinsko, temveč tudi zaradi ustvarjalne zasedbe kot take. Ista vloga bi se pri različnih režiserkah ali režiserjih gotovo razvijala drugače. Takoj po akademiji sem si pred začetkom vaj vselej že ustvaril dokaj močno podobo o tem, kakšna naj bi bila uprizoritev in moja vloga v njej, sčasoma pa sem se začel temu zavestno izogibati. Brez vnaprejšnjih vizij namreč lažje razumem, kaj v povezavi z neko tematiko zanima režiserko oziroma režiserja, bolj odprt sem mogoče tudi pri zaznavanju, v katero smer se obrača proces.
Zanimivo je, kako različno igralci pristopate do vlog: nekateri denimo pravijo, da svoje like začutijo že ob branju same predloge, vi pa se v tem pogledu zdite bolj zadržani ...
Lagal bi, če bi trdil, da me na samem začetku pri vlogi nekatere razsežnosti ne zanimajo bolj kakor druge. Toda spomnim se, kako je Jernej Lorenci v nekem intervjuju rekel, da je v procesu najtežje »zdržati nevednost«. Trudim se, da bi bil čim bolj odprt in potrpežljiv in bi s tem ohranjal možnost skupnega raziskovanja. Kajti najlepše je, ko se zgodi nekaj, česar nismo pričakovali oziroma predvideli že vnaprej, ko se intuitivno vmeša v proces in dobi prostor.
V Razpoki sva si s soigralko Diano Kolenc že od začetka zelo zaupala in pustila, da so se stvari dogajale na samih vajah. Seveda to ne pomeni, da sva prihajala nepripravljena (smeh), toda poskušala sva si prisluhniti ter odrski odnos nenehno nadgrajevati. Pri tem sva imela popolno zaupanje režiserja, ki nama je dajal samozavest in nama s tem pravzaprav omogočal tak ustvarjalni poligon. Lahko rečem, da vsaj v izhodišču ustvarjanja morda še najbolj izhajam iz želje, da bi podprl idejo, ki jo želi režiser izraziti skozi uprizoritev, znotraj tega koncepta pa potem iščem način, kako se kot igralec realizirati. To se mi zdi edino konstruktivno, kajti če bi se igralci osredotočali izključno na to, kar se njim samim zdi zanimivo v besedilu ali v njihovih likih, bi bil rezultat bržkone precej skromen.
Omenili ste pomen zaupanja med sodelavci, kako pa je z zaupanjem v sam proces? Ali vas kdaj zaskrbi, da ob vsem raziskovanju na koncu ne boste prišli do smiselnega cilja – ali na podlagi izkušenj pač veste, da se bodo stvari tako ali drugače že nekako sestavile?
Pogosto se zgodi, da se predstava ne sestavi, kot bi si želeli. Lahko je povsem korektna, ampak to seveda ni tisto, k čemur stremimo. Vedno želimo narediti uprizoritev, v kateri bo nekaj presežnega – ki bo v gledalcu nekaj premaknila ali odprla nekaj dragocenega. Igralska samozavest je pa hecna reč: brez nje nimaš kaj delati na vajah, a če se sprevrže v napuh, lahko hitro zelo trdo pristaneš. Če dobro delaš, če vidiš, da ti sodelavci zaupajo in da gre predstava v želeno smer, je lažje verjeti vase in v projekt. Seveda pa lahko v procesu vedno pride do zatikanj in na videz nerešljivih problemov – takrat se trudim, da ne razmišljam o tem, ali se bomo potopili in kje so rešilni čolni, ampak kaj lahko v tem trenutku storim, da zagato premagamo. Ali nam bo to tudi uspelo, pa ni mogoče vedeti, saj težavnost ali lagodnost procesa ničesar ne obljubljata; videli smo že vse kombinacije. Recepta, kako narediti popolno uprizoritev, pač ni. Če bi obstajal ... (Smeh.)
Član igralskega ansambla MGL ste sicer postali takoj po koncu študija na akademiji, kar pomeni, da ste se ves ta čas soočali s sila različnimi besedili, žanri in režijskimi pristopi, tudi dela vam ni manjkalo. Predstavljam si, da je vse to za igralca dragoceno, kljub včasih morda
napornemu urniku.
Igralci smo smešne živali – če delamo malo, smo nesrečni, če pa veliko, pa ravno tako. (Smeh). Sam sem vesel, da sem del kolektiva MGL. Dobil sem ogromno priložnosti, res pa je, da je urnik vaj ter predstav včasih zelo zgoščen. Takšen ritem je lahko naporen, vendar je v njem tudi nekaj lepega. Nenehno si v stiku z odrom in z gledalci, s čimer hkrati razvijaš in utrjuješ igralsko kondicijo. Zelo sem hvaležen tudi, da imamo zvesto ter številno občinstvo, ki nas spremlja tako takrat, ko predstave uspejo, kot tudi takrat, kadar uspejo malo manj. Navsezadnje je poklic igralca v stalnem paradoksu – brez trde kože ne preživiš naporov, neuspehov in drugih težavnih okoliščin tega dela, po drugi strani pa moraš ohranjati čim mehkejšo sredico in tisto občutljivost, brez katere naše delo nima nobenega smisla.
Vam je sicer kak določen tip gledališča ali vlog bližji kot kateri drug?
Igralski poklic je zanimiv v tem, da je vsako besedilo, vsaka predstava uganka zase. Ko stopim na oder, ima vse, kar naredim, neki pomen; znotraj dramskega gledališča bo to praviloma povezano predvsem z likom, ki mu moram dovolj zlesti pod kožo, da ga lahko oživim, v postdramskem gledališču ali kakšnem drugem tipu uprizarjanja pa bo moja naloga nemara povsem drugačna. V najnovejši predstavi Kazimir in Karolina, ki jo je zrežirala Nina Rajić Kranjac, je recimo kolektivno posredovanje neke določene ideje oziroma poante na ravni celotne predstave precej bolj ali pa vsaj enako pomembno kot psihološke linije dramskih likov. Sicer pa me zanimajo vse gledališke forme, želim si izkusiti čim več režijskih pristopov tako mlajše kot starejše generacije, saj me raznolikost vedno ustvarjalno izzove.
Ena od takšnih predstav je bila tudi Razpoka, ki na zelo aktualen način razpira naš svet ter ga prevprašuje. Uprizoritev je zasnovana kot rekonstrukcija in se poigrava z dokumentarnim gledališčem, tako moja funkcija v tej predstavi ni le lik Noaha, temveč je bila v samem izhodišču preprosto želja, da bi štirje igralci, ki stopimo na oder, brez skrivanja postopkov, ki jih bomo uporabili za dosego cilja, skupaj z gledalci rekonstruirali določeno zgodbo. Znotraj take ekspozicije pa se odpre neskončen prostor za rabo različnih igralskih sredstev – kljub temu pa me skozi trajanje predstave Noah vse bolj srka vase in je te potujitve vedno manj. Trudil sem se, da bi skladno z vsebinsko logiko predloge, ki gledalca ves čas pušča v dvomu glede tega, kaj je res in kaj ne, dosegel, da tega lika ni mogoče do konca definirati, hkrati pa sem moral vanj vnesti dovolj odtenkov, da se da o njem dobro skregati. (Smeh.) In najbolj me veseli, kadar slišim, kako si gledalci po predstavi izmenjujejo mnenja o tem, kdo je bil v resnici Noah – je radikalen norec ali le žrtev sistema, je imel Celeste resnično rad ali pa je bil zgolj agresiven šovinist. Priznam pa, da me je kljub uspešnosti predstave ta vloga tudi precej potrla: ob razmisleku o svetu, v katerem bivata protagonista, sem postal še večji pesimist, kar se tiče stanja sodobne družbe in pa sposobnosti homo sapiensa, da se dejansko spopade z reševanjem podnebne krize.
