Dramaturginja in dramatičarka Varja Hrvatin (1993), med drugim tudi avtorica vrste strokovnih besedil ter članica teoretsko-raziskovalnega kolektiva Kolektiv, je svojo ustvarjalno pot začela s pisanjem; za dramsko besedilo Vse se je začelo z golažem iz zajčkov (2019), ki je bilo krstno uprizorjeno v režiji Eve Kokalj v okviru festivala dramske pisave Vzkrik, je leta 2020 prejela tudi nagrado za mlado dramatičarko na Tednu slovenske drame. V zadnjem času se posveča predvsem različnim avtorskim projektom, umeščenim na presečišče gledališča in sodobnih virtualnih prostorov, kot so denimo spletna predstava Najraje bi se udrla v zemljo (2021), interaktivna uprizoritev Zelda na Novi pošti ali večmedijska predstava Da te ni sram, ki je bila nedavno premierno uprizorjena v Lutkovnem gledališču Ljubljana; ta je v prvi vrsti namenjena starejši mladini in obravnava tako tematiko sramu kot zagatnost spletnih okolij.

Pri svojih avtorskih projektih se podpisujete kot avtorica zasnove in scenarija uprizoritve, medtem ko se oznaki »režiserka« izogibate. Zakaj?

Razlogov je več, osrednji pa je nemara ta, da se pri svojem delu vsaj v obrtnem smislu preprosto ne morem poistovetiti s pojmovanjem režiserja oziroma režiserke. Sama sem študirala dramaturgijo, nato še scenaristiko, in vse od začetka me zanimajo zlasti besedilo, forma in zgradba uprizoritve – vse to pa se mi zdi predvsem stvar dramaturgije, ki jo vidim kot neke vrste matematiko. (Smeh.) Snovanje gledališke predstave me namreč spominja na iskanje rešitev za serijo nekih enačb, kot si jih zastaviš ob začetku procesa, pri čemer je lahko uprizoritvena logika predloge v izdatni meri vpisana že v samo besedilo. Obenem pa imam tudi občutek, da je obdobje režiserja kot ključne interpretativne figure, ki je izrazito zaznamovala 20. stoletje, že nekoliko minilo, in da smo spet v obdobju avtorja, pri čemer pa je pojmovanje avtorstva bolj široko, saj je lahko avtor tudi dramaturg, igralec, plesalec, scenograf, kritik ali kdo drug.

Torej menite, da nekega privilegiranega avtorskega mesta danes ni več?

To bomo mogoče lahko ugotovili šele čez čas, z nekim pogledom nazaj. Sama sem dobila predvsem vtis, da se je gledališče skozi zadnja leta v nekaterih pogledih, denimo formalnih, kar precej odprlo, spet v drugih pa se je izrazito zaprlo samo vase. Pogrešala sem na primer to, da bi vizualno podobo predstave oblikovali tudi vizualni in intermedijski umetniki ali da bi glasbo prispevali tudi avtorji elektronske glasbe ter tisti s presečišča sodobne vizualne in glasbene umetnosti, ne pa samo skladatelji; da bi torej v prostor gledališča, ki v sebi vendarle združuje vse umetnosti, od literature do arhitekture ali videa, vstopalo več različnih profilov ustvarjalcev, ki bi prispevali bolj izrazite avtorske deleže, seveda skladno s celoto. Na tak način poskušam delovati sama – ko se torej označujem za avtorico koncepta in scenarija uprizoritve, želim s tem pravzaprav povedati, da sem avtorica nekega okvirja, v katerega so umeščeni še drugi avtorski prispevki, in da gre v resnici za kolektivno avtorsko delo. Tudi scenarij je pri tem bolj sosledje nekih napotkov in replik, ki pa je še vedno odprto za prilagajanje.

Bi lahko natančneje pojasnili naravo teh prilagoditev?

Pri vseh treh mojih avtorskih projektih doslej, torej uprizoritvah Najraje bi se udrla v zemljo, Zelda in Da te ni sram, so bile te nekoliko drugačne, pač odvisno od zasnove posamezne predstave. V proces smo vselej vstopili z zamislijo nekega formata, ki je bil zelo jasen in konkreten, vendar tudi izrazito specifičen in eksperimentalen, zaradi česar smo se nato po eni strani precej prilagajali tehničnim platem izvedbe, po drugi strani pa je bilo zaradi usmerjenosti k interaktivnosti in participatornosti marsikaj v scenariju prepuščeno bodisi naključjem, ki so lahko izvirala iz okolice ali odločitev občinstva, bodisi nastopajočim, ki so lahko dodajali neke svoje vsebine, ki so bile delno ali v celoti improvizirane.

V predstavi Najraje bi se udrla v zemljo, ki jo je bilo treba spremljati prek facebooka, je bila recimo zasnova predstave v veliki meri podrejena načinu, kako deluje to družbeno omrežje. Pri Zeldi, ki je bila oblikovana kot videoigra v živo, kjer so gledalci nastopajočima z glasovanjem zastavljali različne izzive, smo se dosti ukvarjali s prenosom v živo oziroma z videom, v scenariju pa so bile opredeljene zgolj neke osnovne vsebinske možnosti, s katerimi smo operirali – ker je bila uprizoritev umeščena v realno, zunanje okolje, kjer ne moreš vnaprej vedeti, kaj se bo v njem dogajalo, kakšno bo vreme, koga bo igralec srečal na ulici, je bil del vsebine vedno improviziran sproti. Spet drugače je v predstavi Da te ni sram, katere pomemben del je spletna klepetalnica, kjer sodelujejo tudi gledalci, za katere prav tako ne veš, kaj bodo objavili ...

Pri vseh pa je bil gledalec tako ali drugače povabljen k sooblikovanju uprizoritve. Zakaj se vam zdi to tako pomembno?

Vsi ti projekti so pravzaprav izhajali iz mojega zanimanja za perspektivo občinstva. Gledališče navsezadnje delamo za gledalce, ne pa zase, in zato se vedno poskušam postaviti v kožo gledalca ter mu ponuditi nekaj, kar potrebuje, čeprav tega še ne ve. (Smeh.) Pri tem mislim na izkušnjo, ki bo zanj morda nelagodna ali se v njej ne bo najbolje znašel, vendar mu bo odprla neki nov pogled ali način razmišljanja, ki ga s klasičnim gledališkim formatom morebiti ne bi mogli posredovati. Pri predstavi Najraje bi se udrla v zemljo, ki je nastala v času zaprtja med epidemijo, sem se recimo ukvarjala z vprašanjem, kako pripraviti gledališki dogodek, ki bo dal gledalcu občutek, da je del neke žive skupnosti – kajti če gledaš prenos predstave doma na računalniku, tega občutka nimaš, izkušnja ni enaka kot pa v dvorani, kjer si v istem prostoru z igralci in drugimi gledalci, ki jih čutiš okoli sebe, slišiš njihovo dihanje, škripanje stolov ... Kako torej doseči ta občutek bližine, četudi nismo fizično skupaj? Najbolj logičen odgovor so se mi zdela socialna omrežja, ki so bila eden redkih prostorov, kjer so se ljudje takrat sploh lahko srečevali, se družili in izmenjevali mnenja.

Podobno je bilo pri Zeldi; čeprav videoigre na prvi pogled niso medij, ki bi ga povezovali z gledališko skupnostjo, je njihova dramaturgija silno podobna gledališki, ukvarja se z usmerjanjem gledalčeve pozornosti, vabi ga, izziva in nagrajuje. Zanimivo se mi je zdelo preizkusiti, ali bi možnost igranja igre v živo – kjer na zaslonu nimaš fiktivnega karakterja, ampak živega človeka, in kjer možnosti niso sprogramirane vnaprej, temveč lahko o njih odločaš sam – vnesla neko novo razsežnost v gledališče, tudi v smislu, da se gledalec zave, da imajo lahko njegove odločitve, drugače kot v igri, zelo resnične posledice. Predstava Da te ni sram je v osnovi namenjena mladim, katerih življenje je zaznamovano s spletom, družbenimi omrežji, s tem pa tudi z nasprotji med virtualno in fizično identiteto. V živo morda kdo ne bo rekel nečesa sovražnega, drugače pa bo, ko bo skrit za anonimnim spletnim profilom; sploh mladi so izrazito izpostavljeni sovražnemu govoru in sramotenju, ki ga omogočajo družbena omrežja. In tu me je spet zanimalo, ali bo gledalec po tistem, ko mu nastopajoči eno uro razgrinjajo svojo intimo, napake in strahove, te ljudi še vedno anonimno sramotil, če bo dobil možnost? Kot se je izkazalo, je bil odgovor pogosto pritrdilen, čeprav je treba upoštevati, da se gledalci hkrati zavedajo, da se v tem trenutku nahajajo znotraj gledališke konvencije, zato na to sramotenje ne gledajo nujno kot na »resnično«, čeprav je po drugi strani povsem realno in se nanaša na resnične poteze igralcev.

Vaše predstave so močno povezane z uporabo sodobne tehnologije, kar v gledališču ni običajno ...

V gledališki skupnosti, tako pri ustvarjalcih kot gledalcih, obstaja precej zadržkov do tehnologije, češ da je popolno ontološko nasprotje živosti, značilne za gledališče. To je seveda res, toda po drugi strani lahko tehnologija pomaga pri odpiranju novih pogledov in oblikovanju novih poetik, zato se mi jo zdi pomembno raziskovati. Tudi spletno okolje mi osebno ni blizu, ne čutim ga kot svojega – a hkrati je uporaba spleta tako prisotna v našem življenju in širši družbi, da se trudim usmerjati pogled na razumevanje njenih dobrih plati ter kritično misliti tiste, ki so sporne.

Pa ste pomislili tudi na vprašanje tehnološke deprivilegiranosti nekaterih gledalcev, če tako rečem?

Vsi projekti so bili narejeni tako, da jih je bilo mogoče spremljati tudi brez uporabe tehnologije, ne da bi bil gledalec prikrajšan. Pri Najraje bi se udrla v zemljo smo recimo tistim, ki nimajo facebook profila, omogočili spremljanje predstave prek začasnih, posebej v ta namen ustvarjenih profilov. Se pa na predstavah pogosto dogaja tudi, da si ljudje delijo tehnološke pripomočke: da recimo gledalci, ki nimajo pametnega telefona, spremljajo neko vsebino ali glasujejo skupaj s sosedom, ki ga ima – pa čeprav imamo tudi mi vedno na voljo nekaj rezervnih telefonov za tiste, ki bi jih potrebovali. To so zanimivi, lepi trenutki, ko se med gledalci vzpostavljata neka solidarnost in celo zavezništvo kot nekakšen stranski produkt predstave – kar je v gledališču razmeroma redko.