Na Dunaju sede v avto, se pripelje v Ljubljano, da zvečer nastopi kot Azucena v Verdijevi operi Trubadur, po predstavi pa spet sede v avto in se ponoči vrne na Dunaj, saj zvečer v svoji matični hiši, Dunajski državni operi, nastopi kot Margret v Bergovi operi Wozzeck. Tako približno zadnji mesec poteka življenje mezzosopranistke Monike Bohinec, ki je že dvanajsto leto angažirana v eni najprestižnejših oper na svetu in ki se po ravno toliko časa spet vrača v SNG Opera in balet Ljubljana, kjer smo njen prezentni mezzosopran in igralsko karizmo lahko spoznali skozi pet velikih koprodukcij v Cankarjevem domu – prvič leta 2006, ko je pela vlogo Klarise v operi Zaljubljen v tri oranže.

Z odliko je zaključila podiplomski študij na uglednem salzburškem Mozarteumu, svoj prvi mednarodni angažma je podpisala z Narodnim gledališčem v Mannheimu, tri leta pozneje je pristala v dunajski operi. V Metropolitanski operi v New Yorku je bila angažirana v vlogi Brangäne v Wagnerjevi operi Tristan in Izolda, s to vlogo je pozneje gostovala tudi v Avstraliji. Pela je v Bavarski državni operi v Münchnu, v Teatru Real Madrid, Semperjevi operi v Dresdnu, Operni hiši v Frankfurtu, na Salzburškem festivalu … Do danes je naštudirala praktično celoten repertoar nosilnih mezzosopranskih vlog.

Dva dni pred premiero Verdijevega Trubadurja se je med ustvarjalci čutila posebna napetost. Danes, dve uri pred predstavo, tega vznemirjenja po hodnikih ni več čutiti. Kaj se dogaja do premiere in kaj po njej?

Priprave na premiero so vedno nekaj posebnega, vsekakor gre za zelo visoko koncentracijo, posebne vrste osredotočenost, ne glede na to, ali si neko vlogo že pel. Na to vpliva več stvari: nova postavitev, nova vloga, novi kostumi. Umetniki to čutimo kot nekaj svežega, kot unikat, pri katerem smo delali, ga razvijali – in potem napoči čas, da novo produkcijo predstavimo gledalcem. Vsak od nas seveda hoče sebe predstaviti v tistem najboljšem. Vsi pevci to doživljamo podobno, vsak pa seveda tudi na svoj način. Pozneje na ponovitvah je vzdušje bolj sproščeno. Sama nimam težav s tremo.

V najinem intervjuju pred osmimi leti se niste strinjali, da na Dunaju v svoji hiperprodukciji radi glasove uporabijo, izrabijo in nato odvržejo.

Seveda, ker ni tako. S tem je tako: kolikor se pustiš. Vsak pevec mora poznati svoj inštrument in svoje meje, tega se naučiš skozi izkušnje. Zdaj vem, do kam lahko grem, koliko lahko dam, na katerih vajah se malce bolj pazim in kdaj odpojem s polnim glasom. Če je načrt dela preveč natrpan, ima vodstvo popolno razumevanje. Včasih kakšne vloge tudi ne sovpadajo, sploh ker je mezzosopran pravzaprav sopran in alt obenem. Določene vloge so plasirane v altovski legi, kot na primer Ulrica v Verdijevem Plesu v maskah ali Erda v Wagnerjevem Nibelungovem prstanu, nekatere pa so postavljene v bolj sopranski tasituri, kot sta Ortrud v Wagnerjevem Lohengrinu in Giovanna Seymour v Donizettijevi operi Anna Bolena.

Odkar sem na Dunaju, obdelujem res veliko repertoarja. Ampak očitno sem dovolj natrenirala svoj glas, sebe, svoj um, nič mi ni težko, tudi kar zadeva preskoke med različnimi stilnimi obdobji. Še vedno pa je na prvem mestu pevska tehnika – če jo obvladaš, lahko dejansko poješ vse.

Če torej mlad pevec ni imel sreče
z dobrim pedagogom, je lahko to zanj usodno?

Da. Zelo je nevarno za mladega pevca, ki si želi na oder, ima ambicije in bi pel kar vse, da to potem tudi zares počne. Sama sem bila vedno v stiku s tremi ženskami, ki jim zaupam. To so moja profesorica v Sloveniji Doroteja Cestnik Spasić, žal lani umrla Biserka Cvejić, ki je ravno tako pela v Dunajski državni operi in je ustvarila svetovno kariero, ter moja profesorica v Avstriji Claudia Visca. Ko so mi iz Berlina ponujali vlogo Santuzze (Cavalleria rusticana, opera Pietra Mascagnija, op. p.), sem poklicala Biserko, ona je to vlogo pela, in rekla mi je: »Lepo jim boš rekla hvala lepa! Pa reci jim še, naj ti dajo kakšno drugo vlogo, ki je primerna za tvoja leta.« Bolelo je, seveda, pri 29 let in Santuzza! Saj to so sanje in za to živimo! Ampak kot rečeno, treba je vedeti, kaj sprejeti in ob katerem času.

Dolgo sem čakala, da sem začela peti Wagnerja, to se je zgodilo po petintridesetem letu. Pri petintridesetih sem ga začela študirati, pri osemintridesetih sem pela prvo veliko wagnerjansko vlogo, Fricko v tetralogiji Nibelungov prstan. A najprej sem našla manjši teater v Nemčiji, da sem s to vlogo debitirala tam, junija lani pa sem jo potem prvič pela na Dunaju ob izvedbi Nibelungovega prstana.

Kdaj bo prišlo povabilo na Wagnerjev festival v Bayreuth?

Bayreuth je seveda pojem zase, pred leti sem bila njihova štipendistka, to je bilo posebno doživetje. Problem je, ker imajo vaje že v maju in juniju, sama pa imam takrat še službene obveznosti. Saj imam dela na Dunaju dovolj, hkrati umetniški dopust ni enostavno dobiti. Na Dunaju se izvaja okrog 45 različnih opernih del v sezoni, šest je premier, preostalo so ponovitve produkcij. Kar zadeva nove premiere v tej sezoni, bom pela eno od vlog v Poulencovi operi Pogovori karmeličank, v novi produkciji Wagnerjeve opere Mojstri pevci nürnberški sem pela vlogo Magdalene, pela sem tudi v Mahlerjevi kantati Das klagende Lied (Žalostinka), ki so jo izvajali skupaj z njegovim ciklom Das Kindertotenlieder (Pesmi za umrlimi otroki).

Zadnjič ste dejali, da gre pri Dunajski državni operi za »hudo mašinerijo« …

Da, res se opere na sporedu menjajo kot po tekočem traku. Ampak sem že zelo rutinirana. Nekako pridem v hišo že pripravljena v muzikalnem smislu, vloga je naštudirana, dnevno imamo korepeticije, vedno povem, kaj potrebujem, in to potem dobim. Na scenskih vajah se znam hitro postaviti na oder. V dvanajstih letih sem naštudirala praktično celoten mezzosopranski repertoar, veliko večino sem tudi odpela, na kar sem ponosna. Naslednji korak bi bil recimo le še Kundry v Wagnerjevem Parsifalu in pa vloga Amme v Straussovi operi Žena brez sence.

Kakšni so potem še izzivi? Tudi v najuglednejši operi na svetu, v Metropolitanski operi (MET), ste že peli.

Povabilo iz MET sem dobila spet za letošnjo sezono, žal pa mi obveznosti niso dopuščale, da bi ga sprejela. Pravzaprav se na Dunaju čisto dobro počutim, domače, rada pridem vsak dan v isto operno hišo in srečujem znane ljudi. Izkusila sem umetniško svobodo, bila po več mesecev v tujini, na drugih celinah, živela med tujimi obrazi. Naš poklic je res težak, zahteva celega človeka. Ko si mlajši, si ambiciozen, hočeš videti svet, ko pa ga enkrat vidiš, se rad malce ustališ. Že samo gostovanje v neki drugi operni hiši zahteva dva meseca časa.

Z Ano Netrebko in Yusifom Eyvazovom ste lani nastopili na Ljubljana Festivalu, septembra se boste spet družili v Konzerthaus na Dunaju. Z Netrebkovo sta sodelavki v dunajski operi. Sta tudi prijateljici?

Seveda smo v operi kolegi, srečujemo se na hodnikih in odru, velikokrat sva že delali skupaj, recimo v Evgeniju Onjeginu Čajkovskega, Giordanovi operi Andrea Chénier pred leti tudi v enodejanki Čajkovskega Jolanta z Orkestrom Slovenske filharmonije. Je velika umetnica, podčrtano trenutno najboljša sopranistka. Tudi po človeški plati je zelo prizemljena. Največji umetniki so najbolj prizemljeni ljudi.

Takšen je tudi njen »umetniški oče«, maestro Valerij Gergijev, kajne?

Res je, z njim sem imela čast sodelovati lani, ko je v naši hiši na Dunaju dirigiral Pikovo damo Čajkovskega in sem pela vlogi Poline in Milovzorja. Bilo je nekaj magičnega, nekaj posebnega.

Kdo da glavni zagon neki produkciji? Je to režiser s svojo postavitvijo ali so to dirigenti, ki se tudi menjavajo?

Režiser je seveda pomemben za pevca zaradi postavitve, vendarle pa najgloblji emocionalni občutki pridejo z glasbo in dirigentom. Pomembno je, da dirigent pusti pevcu svobodo, skozi katero se umetniško lahko najbolje izrazi. Recimo Gergijev čuti pevce, on diha z nami, točno ve, kaj bomo naredili, ves čas je z nami. Ni mu treba gledati partiture, pozna jo na pamet, ima jo v krvi. To so veliki maestri. Takšen je tudi Christian Thielemann za nemški »fah« ali pa Marco Armiliato za italijanski »fah«. Če pa se kaj zalomi, so takoj s pevcem in hkrati znajo zadevo peljati naprej kot celoto.

Katera bo vaša naslednja vloga?

Junija bomo na Dunaju ponovno izvajali Wagnerjevo tetralogijo Nibelungov prstan, v kateri sem pela že vse vloge razen ene, to je Waltraute v Somraku bogov, in to bo moj debi pod taktirko Franza Welserja Mösta. Rekla bi nekakšen višek za konec sezone.