»V igri je nekaj protislovnega: sebe moraš po eni strani zatajiti, hkrati pa moraš v vlogo vložiti vse, kar zmoreš, vso svojo energijo in znanje. Povsem se moraš omejiti in obenem popolnoma odpreti – prav zato je to tako zanimiv poklic,« razmišlja dramska in filmska igralka Judita Zidar, letošnja dobitnica Dnevnikove nagrade za izstopajočo umetniško stvaritev na odru Mestnega gledališča ljubljanskega v pretekli sezoni. Prejela jo je za vlogo Violet Weston v družinski drami Avgust v okrožju Osage, ki jo je po drami Tracyja Lettsa zrežiral Janusz Kica – ta lik oblastne, zajedljive ter od alkohola in tablet odvisne matere, ki tudi ob neposrednem soočenju z minljivostjo ostaja ujetnica svojih demonov in širi spiralo psihičnega nasilja med bližnje, je poosebila »z natančno odmerjenim telesnim izrazom in občutljivostjo za raznovrstne duševne lege«, kot je zapisano v utemeljitvi, pri tem pa je ta tragični značaj razprla v »univerzalno fresko protislovij človeškega bivanja«.

To je sicer že tretja Dnevnikova nagrada za umetnico, ki se je ansamblu MGL pridružila jeseni leta 1995 – isto priznanje je prejela že v letih 1996 (za vlogo Kris v predstavi Ljubezen, seks in terapija) in 2012 (za vlogo Mill Lavarello v drami Dlje od najdlje), še pred tem pa je leta 1994 dobila nagrado Prešernovega sklada za svoje vloge v Prešernovem gledališču Kranj, predvsem za naslovno junakinjo v Ibsenovi Nori.

Pred premiero predstave Avgust v okrožju Osage ste omenili, da je Violet vloga, ob kakršni si igralka oblizne prste. Kaj vas je pri njej najbolj pritegnilo?

Navdušilo me je že besedilo drame, ki ga je užitek prebirati, saj je zares sijajno napisano, to pa je skoraj vedno tudi predpogoj za nastanek dobrega gledališkega izdelka. Znani film, posnet po isti predlogi, sem sicer prvič videla pred leti in takrat pomislila, da bi bila lahko ta zgodba zanimiva za odrsko postavitev. Toda v resnici ponuja besedilo še veliko več, je bolj realistično, bolj grobo ter v tem smislu tudi bolj pošteno, kot pa je prišlo do izraza v filmu; ta je pač hollywoodsko zglajen, za predstavo pa se mi zdi, da smo lahko v njej res zavrtali v živo, v temačne globine človeškega. To pa je tisto, kar me v gledališču najbolj vznemirja. Zato mi je bila všeč tudi vloga Violet, kajti ponuja ogromno: gre za večplastno osebo, ki je hkrati neposredna ter zagonetna, trda, kot je tudi življenje, ranjena, toda obenem pogumna, pripravljena se soočiti s stvarmi, kakršne so, vključno z lastno šibkostjo. Seveda je tudi uničevalna, toda nikoli ne umakne pogleda in ne ustavi se pred ničemer, niti pred bolečinami bližnjih niti pred lastnimi; v njej je neverjetna življenjska sila. Res redke vloge so tako bogato in natančno napisane, ta pa omogoča še nekaj, kar mi na odru nadvse ustreza – da lahko namreč narekujem ritem predstavi, ne pa da se mu moram prilagajati oziroma mu slediti.

Torej so vam bližje velike, celo nosilne vloge?

Da. (Smeh.) Tako pač je, čeprav morda zveni kot kliše – kajti četudi vsi pravimo, da ni velikih in majhnih vlog, temveč le veliki in majhni igralci, si verjetno vsak igralec želi tistih pomembnejših vlog. Vendar pa nima vsak tudi sposobnosti, da bi dajal ton celotni predstavi – to je morda malce podobno kot pri ekipnih športih, nekateri so lahko odlični podporni člani moštva ali zadolženi za kake posebne naloge, in to so seveda dragoceni členi, ne zmore pa vsakdo voditi moštva ali vzeti vajeti igre v svoje roke, kadar je to potrebno. Skratka, zase mislim, da mi nosilne vloge ustrezajo, med drugim tudi zato, ker mi dajejo več snovi, s katero lahko delam; in ravno tako znam prevzeti odgovornost na odru. Manjše vloge zahtevajo več prilagajanja, kar morebiti ni moja najmočnejša plat. (Smeh.) Seveda to ne pomeni, da niso vredne enakega spoštovanja; navsezadnje je pri vsaki vlogi najbolj pomembno to, da ti ponudi določen izziv, s katerim se spoprimeš.

Violet je bila vsekakor izziv – tudi zato, ker sama ves čas igra, menja maske, prehaja iz vloge v vlogo, spreminja razpoloženja. Zdi se, da gre za lik, ki nenehno zahteva določene odločitve: s kakšnim tonom nekaj izgovoriti, kakšen izraz si nadeti... Kako ste iskali pot v tem gozdu izbir?

Sprva raziskuješ, koplješ po besedilu, preizkušaš razne možnosti in ugotavljaš, kdaj nekaj bolje zveni – ko je izrečeno napadalno, hinavsko ali morda izzivalno. In postopno najdeš pravo smer; na neki točki začutiš trdna tla in preprosto veš, kje si. Kot bi se zgodil nekakšen majhen čudež, pa nočem biti patetična. In ko veš, kaj hočeš povedati z vlogo, ti ni težko najti pravega načina. Najbolj so me pravzaprav skrbeli prizori, kjer je Violet močno pod vplivom tablet in alkohola; nisem si želela pretiravanja v izrazu, še manj karikature, vendar nisem bila povsem prepričana, katera mera je prava. Tu se moram res zahvaliti režiserju Januszu Kici, ki mi je vedno pomagal, da sem našla pravi kontekst, ki ga mora nositi lik v nekem trenutku – včasih recimo kake stvari ni treba preveč očitno pokazati, ker je dovolj razvidna že iz besedila. Ko smo prestopili v drugi del procesa, je šlo pa že čisto gladko; kajti na neki točki začne predstava živeti sama. Podobno, kot je denimo z ladjo: nekaj časa jo gradiš, nato jo spustiš v morje in če plava, potem je v redu.

Torej kot igralka tudi sami začutite, kdaj je vloga ustrezno izdelana, če tako rečem...

Začutiš predvsem to, da si pristen – da si našel v sebi nekaj živega. Toda o tem, ali to deluje skladno z zasnovo predstave, ne moreš vedno dobro presoditi sam; zato je pomembno, da takrat zaupaš mnenju režiserja, soigralcev in pa drugih sodelavcev. Kajti samo skupaj lahko privedemo gledalca do neke situacije, iz katere zasije resnica – če smo vse naredili prav, se pokaže sama, ne da bi se jo trudili posebej povedati ali podčrtati.

Omenili ste, da je Kica režiser po vašem okusu. Vam ustreza njegov način dela z igralci?

Nimam prav rada tega izraza, pa čeprav je v bistvu pravilen – toda preveč zveni, kot da je igralec zgolj neka snov, ki jo režiser oblikuje skladno s svojimi načrti. Seveda je v določenem smislu res tako, vendar igralec tu ni nujno v podrejenem položaju, ne glede na to, da je režiser pač tisti, ki je glavni in nosi največjo odgovornost. Navsezadnje je ravno on tudi ta, ki je igralcu osrednja opora. Pri Kici mi je všeč, da je občutljiv, sposoben je tudi razumeti igralca kot posameznika, kar je res pomembno, saj vsak od nas v svojo vlogo prodira na drugačen način in v svojem tempu; še zlasti dobrodošlo pa je, da igralcu zaupa tudi takrat, ko o kakšni stvari mogoče nimata povsem enakega mnenja. Kajti v gledališču je na koncu bistveno to, da se vsi potrudimo za čim boljšo uprizoritev, ne pa da kdo iz samoljubja sili v ospredje, pa četudi na škodo celote.

In če se vam zdi, da predstava ne gre v pravo smer? Še vedno verjamete v smisel svoje vloge?

Vedno moraš verjeti, drugače ne gre. Sicer zdaj že dolgo nisem imela opraviti s kakšnim slabim besedilom, kjer me moja vloga ne bi prepričala; a če se mi je že kdaj zgodilo, da v svoj lik nisem povsem verjela, sem igralsko nehote padla v njegovo komentiranje – kar pa je povsem legitimen tip igre! (Smeh.) Takrat morebiti nisi docela zlit z vlogo, vseeno pa z njo nekaj počneš, potem pa je naloga režiserja, da to vključi v celoto. Ampak kot rečeno, to se primeri redko; praviloma med študijem v vlogi vedno najdeš nekaj, kar se ti zdi zanimivo, te priteguje in vznemirja. Saj se tudi v življenju večkrat znajdemo v položaju, da moramo početi nekaj, česar pri sebi ne občutimo kot čisto svojega, a to z nekaj truda vseeno povsem spodobno opravimo. In v gledališču gre v bistvu za to, da razbijemo tiste obrambne mehanizme, ki jih imamo v življenju; to je v tem poklicu tudi največji izziv. Pri tem lahko preizkusiš marsikaj, drugače kot v vsakdanu, kjer te svobode nimaš – ker si toliko napak pač ne moreš privoščiti; je prenevarno. (Smeh.)

Tako na odru kot v življenju pa se trudim slediti svojim glavnim vodilom: poskušam ostati vedra in razumna, tudi kadar mi je težko, ter se ne prepuščati paniki (Smeh.) Pri tem se trudim ohranjati zavedanje, da so pomembne tudi majhne stvari, naj gre za vloge ali kaj drugega. Nikoli ni vseeno – vse, kar narediš in kar predaš svetu, tako ali drugače šteje, tako v gledališču kot sicer. Na to vse prepogosto pozabljamo.