Johannes Kirsten je literaturo in književnost študiral v Berlinu in New Yorku, nato je delal v gledališčih v Mannheimu in Leipzigu, v Schauspielu Hannover, pa tudi v Nacionalnem teatru v Seulu in v Hellerau, Evropskem umetniškem centru v Dresdnu. Zdaj je glavni dramaturg v berlinskem Teatru Maksima Gorkega in soavtor programa letošnjega 6. Jesenskega salona, ki poteka pod naslovom Lost – You Go Slavia ter tematizira ne le našo, ampak tudi vse sedanje vojne.

Države bivšega socializma so po njegovem padcu odstranile marsikateri simbol, vaše gledališče pa je po padcu Berlinskega zidu in združitvi Nemčij ohranilo ime pisatelja
Maksima Gorkega, ki velja za
prosovjetskega. V mnogih bivših socialističnih državah smo pometli z mnogimi stvarmi, ki so bile
vezane na prejšnji režim.

Odločitev je v začetku 90. let sprejelo mesto Berlin, razlogov zanjo pravzaprav ne poznam, povem pa lahko, da je to edino gledališče v nemško govorečem svetu, ki se imenuje po avtorju, ki ni govoril nemško. Sam izviram iz vzhodne Nemčije, rojen sem bil v 70. letih in dobro poznam vse ambivalence Maksima Gorkega – slaven pisatelj, ki se je ukvarjal s socialnimi vprašanji, a je bil udeležen tudi v gradnji Belomorskega kanala, ki so ga gradili delavci iz prvega sovjetskega gulaga. Zame je njegovo ime kot brazgotina, odprta rana, ves čas me opominja na zgodovino in na mnoge stvari, ki jih nočem pozabiti, ki ne bi smele biti pozabljene. Enako velja, če greste na Alexandrov trg in se vsakič zaveste, da je tak, kakršen je, zato, ker je bil v celoti uničen. Ime Maksima Gorkega zato razumem kot nekakšen opomnik na to strašno vojno.

Kako bi označili današnji
profil gledališča?

Lani smo imeli 70. obletnico ustanovitve Teatra Maksima Gorkega. Njegova zgodovina je pestra, leta 2013 pa je s prihodom Shermin Langhoff na položaj direktorice ubral novo smer. Prej je delala v manjšem off teatru, ki je bil označen za postmigrantsko gledališče – ne v smislu, da so migracije za nami, ampak da živimo v družbi, ki so jo migracije oblikovale, in se moramo tega zavedati ter to sprejeti. Tako smo si zastavili vprašanje: katere zgodbe naj ponudimo in za koga jih bomo pripovedovali? Če si se ozrl po Nemčiji, so bili še pred leti nastopajoči in gledalci večinoma predstavniki belega srednjega razreda, medtem ko je bil Berlin že dolgo veliko bolj barvit. In ker smo mi mestno gledališče, verjamemo, da morajo meščani delati predstave za meščane, to pa pomeni, da morajo biti na vseh ravneh zastopani vsi segmenti mestnih prebivalcev. Zdaj je v našem gledališkem ansamblu veliko ljudi s turškim, sirskim in drugimi porekli, enako velja za obiskovalce.

Kako zastavljate programe
jesenskih salonov?

Vedno skušamo najti temo, ki ustreza danemu trenutku. Zadnji veliki salon pred covidom leta 2019 je imel naslov Deheimatise it!, kar pomeni, da je treba razdomoviniti pojem pripadnosti. Naslov je bil reakcija na besede ministra za notranje zadeve, da je on tudi minister za domovino. Ta izjava je sprožila vprašanje, kaj je domovina: je to dobra, stara Nemčija, ki so jo uničili migranti? V 19. stoletju je bila Nemčija veliko manj homogena, kot bi si mislili danes. In kaj je torej Nemčija priseljencem prve, druge, tretje generacije, jim je sploh lahko domovina? Zgodba o homogeni Nemčiji sodi v sanje nacističnega časa in je pripeljala do pobijanja »drugih«. Vprašanje domovine je tako v političnem kontekstu zelo kočljivo.

Letošnji salon je posvečen prostoru bivše Jugoslavije, kar se zdi na prvi pogled nenavadno. Od kod
ta zamisel?

Že na prvem jesenskem salonu leta 2013, ki ga je zastavila Shermin, ko je postala direktorica, je gledališče vzpostavilo stike z umetniki bivšega jugoslovanskega prostora. Danica Dakić se je tako predstavila na več edicijah, tudi Tanja Ostojić. In seveda je tu Oliver Frljić, ki redno dela v našem gledališču od leta 2018 in je v tem času eden od umetniških direktorjev. Že v prvi sezoni je Gorki reflektiral vojno v bivši Jugoslaviji, in sicer z odmevno predstavo Yael Ronen Common Ground (Skupni imenovalec). Tokrat pa nas je na jugoslovansko zgodbo napeljala vojna v Ukrajini. Zanimalo nas je, kaj nam jugoslovanska vojna in razpad države lahko povesta o sedanjosti, ali nas lahko česa naučita o sedanjih dogodkih.

Zlasti zato, ker pravzaprav jugoslovanska vojna še ni končana,
ne na Kosovu ne v Bosni?

Res je, ni končana, je pa zunaj jugoslovanskega prostora pozabljena. Ob izbruhu ukrajinske vojne smo lahko v nemških medijih brali: prva vojna v Evropi po koncu druge svetovne vojne. Kaj naj to pomeni, kaj se je torej dogajalo pri nas, so se zgroženo spraševali naši jugoslovanski prijatelji. In ta »pozaba« nam je dala misliti.

Toda zame je pomemben še en dejavnik: od začetka leta imamo v Gorkem tudi pisateljsko delavnico, ki poteka pod naslovom Medtem ko zgodovina piše samo sebe. Gre za možnost nastajanja dramskih tekstov v času hitrih, poenostavljenih medijskih novic, za vprašanje, ali lahko dramatika ponudi boljše uvide. V skupino smo povabili avtorice in avtorje iz bivše Jugoslavije, Ukrajine, Rusije, Gruzije ter drugih držav in bilo je zanimivo videti razliko med tistimi, ki so imeli vojno izkušnjo že za seboj, ter onimi, ki jo živijo ta trenutek, ki še nimajo distance. In je tudi nočejo imeti, kar je povsem razumljivo. Med delom so nastopili tudi mučni trenutki, a so bili tudi ti plodni, saj smo skušali ugotoviti, kako se s tako različnimi izkušnjami sploh lahko pogovarjamo, ali je dejstvo, da bi morala biti umetnost nad vsem, na primer možno sprejeti v sedanjih ukrajinskih okoliščinah.

Spremembo perspektive skozi čas lepo odraža tudi v sprememba naslova gostujoče Frljićeve predstave: najprej se je imenovala Kompleks Ristić in je pomenila nekakšen obračun s tem režiserjem, zdaj se imenuje Maša za Jugoslavijo.

Meni se to zdi izvrstno: nekaj, kar je bilo relevantno pred leti, zdaj ni več, in potem vidiš, da se predstava spreminja kot življenje, v ospredje pridejo drugi poudarki, drugi pomeni. Še posebej je ta sprememba dobrodošla za tukajšnji kontekst, ki o Ristiću ne ve ničesar. Sicer pa predstava še kako nagovarja današnji čas. To, da praktično ni teksta, ampak govori le skozi glasbo, še toliko bolj olajša razumevanje. Seveda so tu reference, ki so za nas izgubljene, kot je tista na film Sweet Movie Makavejeva, a tako pač je z večplastnostjo umetnosti.

Je bil tak večplasten nagovor sedanjega trenutka v predstavi tudi igralkin namig na dogajanje v Gazi, ko smo med cunjami za brisanje tal za trenutek zagledali palestinsko ruto?

Mislim, da so takšne umetniške izjave legitimne.

Težavo v zvezi s to temo ste imeli
že med likovnimi umetniki.
Milica Tomić je svoja dela z razstave protestno umaknila, ker v izjavi
ob izbruhu izraelske vojne ni bila omenjena Palestina.

To je zapletena tema. Milica Tomić in njena ekipa sta se odločili umakniti svoja dela in mi smo to odločitev spoštovali. Gledališče je zaradi izbruha vojne v Izraelu odložilo tudi izvedbo predstave Situation, odločitev je bila sprejeta skupaj z režiserko in avtorico Yael Ronen. Situation je komedija, ki se ukvarja z odnosom med Izrealci in Palestinci, in zdelo se nam je, da resnično ni čas za takšne šale. Marku Twainu pripisujejo misel: »Komedija je tragedija + čas.« Mi potrebujemo čas. In lahko le upamo, da bo iz tega mračnega trenutka zraslo seme za novo vizijo upanja.