Na letošnjih Mladih levih sta se s predstavo Poslednja noč jelena predstavila tudi Jānis Balodis, Latvijec, in Nahuel Cano, Argentinec. Spoznala sta se med študijem na amsterdamski umetniški univerzi, kljub prekinitvi študija v živo zaradi kovida pa sta po diplomi nadaljevala sodelovanje. Poslednja noč jelena je njun tretji projekt, četrti je v nastajanju.

Pripadata generaciji, ki ji je kovid ukradel študentska leta, kljub temu pa sta, četudi iz različnih koncev sveta, po koncu študija nadaljevala s sodelovanjem. Očitno vama je res skupna neka posebna gledališka senzibilnost.

Balodis: Očitno res, saj sva se »našla« v prvem letniku študija, ugotovila, da naju zanimajo podobne stvari, in skupaj s še nekaj sošolci smo že začeli pripravljati prvi projekt, potem pa je študij prekinil kovid, vsi smo bili zelo žalostni, ko smo videli, da bo to stanje trajalo in da se k tistemu prvemu projektu ne bo več mogoče vrniti. Mnogi smo namreč odšli domov, jaz zaradi družine, ter končali študij na daljavo, kar je seveda hudo skregano z naravo gledališča.

Cano: Jaz sem ostal na Nizozemskem, saj se ni bilo mogoče vrniti v Argentino, letov ni bilo, na Nizozemskem pa je bil kovidni režim v primerjavi z drugimi evropskimi državami veliko bolj liberalen in smo na šoli v nadzorovanih pogojih delali naprej. Z Janisom pa sva res že na začetku ugotovila, kakšen odnos z gledalci si želiva, kakšna naj bi bila igra med sproščenostjo in gledališko predstavo, zato sva hotela to na neki način ohraniti. Janis je nato dobil ponudbo za projekt na latvijskem festivalu Homo Novus in me je povabil k sodelovanju; tako sva lahko vendarle razvila nekatere od prejšnjih idej. Najine vloge v teh projektih niso definirane, združiva svoje spretnosti, znanja, Janis je boljši tekstopisec kot jaz, sam imam morda močnejši občutek za dramaturgijo, strukturo. Nikakor pa nisva kakšen kolektiv, nisva vezana, oba počneva tudi druge stvari.

Poslednja noč jelena je potekala v izjemno segretem prostoru, vidva pa sta v bundah govorila o mrazu ...

Balodis: (Smeh.) Res je, na prvi predstavi je bilo izjemno vroče, na drugi pa smo dobili ventilatorje in je bilo že bolj znosno. Pred tem sva nastopila v Pragi, tudi tam je bilo toplo. Sicer pa sva prostor izbrala sama, imela sva več možnosti, a ta nama je najbolj ustrezal. Najini projekti niso »site specific«, ampak »site responsive«, se pravi, da iščeva lokacije, ki so odzivne.

Cano: Vedno je zanimivo, kako prostor spremeni predstavo, na Norveškem sva nastopila v ogromni športni dvorani in je bila predstava povsem drugačna.

Balodis: Še večji pa je bil prostor festivala Homo Novus v Rigi, ogromna sovjetska zgradba iz prejšnjih časov, kulturni dom, ki lahko sprejme tisoč ljudi, že rahlo načet, z veliiikim odrom. Midva sva bila v svetlobnem krogu, kot na majhnem otoku, okoli pa je bila tema, za katero si vedel, da skriva ogromen, prazen volumen.

To se sliši kot lepa metafora umetnosti v socializmu.

Balodis: Točno tako! (Smeh.) Ta prostor je še danes v rabi in samo upamo lahko, da bo ohranjen in bo ostal namenjen kulturi.

Cano: Zame, ki nisem imel socialistične preteklosti, je bilo to neverjetno. Tudi v majhnih latvijskih mestih imajo velikanske kulturne domove, vsaka šola ima svojo dvorano. Tukaj v dvorani na Taboru pa me je presenetilo, kako je bila ta lepa zgradba zares namenjena razvoju športa. Ne nastopom, ne šovu, v kar je danes do konca ujet šport, tu prostora za gledalce praktično niso predvideli.

Balodis: Kot bi bila v ospredju res skrb za telo, za razvoj, »delo v nastajanju«, ne pa zunanje priznanje.

O čem pa govori vajino novo delo v nastajanju?

Balodis: Nova predstava bo imela naslov Kako se stvari končajo.

Vas konci preganjajo? Že v Poslednji noči jelena se marsikaj konča?

Balodis: (Smeh.) Res je. Tukaj sva dodala še staranje in preraščanje nekaterih reči, in zdaj tudi ne bova več le dva, zdaj bomo trije. Sodelovala bo tudi moja osemletna hčerka.

Cano: Pred premiero Jelena sem ji v šali rekel, da je lahko najina asistentka, če se bo naučila dobro brati in pisati, in res je zapisovala najine iztočnice, a jih nisva znala prebrati! (Smeh.) Zato sva ji prepustila skrb za glasbo. Bila je izvrstna, tiste vaje so bile čudovite, tako da sva se zares odločila, da jo vključiva v projekt. Tudi honorar bo dobila.

Je s projekti, kot so vajini, možno zaslužiti za tri honorarje?

Balodis: Ne. Jaz sem dramski pisec, to učim tudi študente na gledališki akademiji v Rigi, spodbujam jih, da lahko za svoje projekte več stvari naredijo sami. A moje poučevanje ni polna zaposlitev, ob tem naredim vsaj še enega ali dva svoja projekta na leto.

Cano: Meni uspeva preživeti, ker imam tudi solo projekte in sodelujem še z drugimi umetniki, kot igralec ali kot glasbeni opremljevalec.

Načrtujeta nastope tudi v Argentini?

Cano: To bi bilo super, ker se mi zdi, da bi takšne projekte tam dobro sprejeli, a problem so visoki stroški takšnega gostovanja in skrb vzbujajoča politična situacija.

Balodis: Vedno je zanimivo videti, kako se določene teme vključijo v različna okolja. Za naju je bila izjemno zanimiva izkušnja s projektom, ki je tematiziral Mednarodni denarni sklad. Za izhodišče sva vzela njihov oglas na internetu: »MDS na turneji«. Zraven je bila pripisana še država, ki so jo »obiskali«, kot bi šlo za glasbeno skupino, ki potuje po svetu! Juhu! Ta »bend« je obiskal tudi Latvijo in potem smo videli, kaj to pomeni: uničenje, osiromašenje države. In ljudje so tudi razumeli, o čem najina predstava govori.

Cano: Na Nizozemskem pa sploh niso vedeli, kaj je MDS, saj tam ni povzročal škode, kakršno je v najinih državah, in tako je predstava ostala na neki način v zraku.