Goran Injac, umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča, je te dni predstavil program zadnje sezone, ki jo bodo še odigrali prostorih Baragovega semenišča. Po prenovi in dograditvi se v te prostore ne bodo vrnili, saj naj bi jim bil namenjen prostor v novem delu stavbe. To in dejstvo, da bodo najmanj dve leti brez domicila, postavlja celotno ekipo pred pomembno preizkušnjo. A hkrati se je za Injca končalo dolgo obdobje negotovosti glede statusa tujca v Sloveniji.
Kaj nam boste pokazali v tej zadnji sezoni med temi zidovi, v katere je vtisnjeno toliko gledaliških dogodkov?
Dobili boste Sezono ljubezni in teh stvari.
Lepo, za konec. Tudi SMG jo bo potrebovalo, ko se bo prihodnje leto znašlo »na cesti«.
Morda bo res dobesedno tako, da bomo v času gradnje na cesti oziroma na turnejah. Z ozirom na tip produkcije SMG je namreč možen švedski ali portugalski model, kjer sta se gledališki ekipi v času prenove podali na gostovanja znotraj in zunaj svojih meja. Lepo bi bilo postati nomadsko gledališče, dostopno vsem, povsod. Morda pa se bomo dogovorili za sodelovanje s kakšno izmed ljubljanskih kulturnih ustanov, ki imajo prostore, a nimajo stalnega programa. Vsekakor bo tisto obdobje zelo posebno in v vsakem primeru bomo odvisni od drugih.
O kakšni ljubezni boste torej govoril za slovo?
O takšni ki bo, upam, v skladu z našim profilom, delovala subverzivno, kot umetniški eksperiment in bo tudi politično relevantna. Zastavili bomo namreč vprašanje, kakšna ljubezen je možna, katera je dovoljena, katere ljubezni družba sprejema, katere manj ali sploh ne. Druga dimenzija pa bo, koga imamo radi kot družba, kdo so ti, ki jih imamo radi. Na primer Srbi imajo radi Grke, Grki Italijane...
… Slovenci Američane?
Da. In hkrati nas zanima, kdo so tisti, ki jih ne maramo. To bo torej sezona zasebnih ljubezni, ki imajo neko politično razsežnost, in družbenih ljubezni, ki so seveda ravno tako politične. Fokus bodo teme LGTBQ, prva predstava pa bodo Angeli v Ameriki Tonyja Kushnerja v režiji Nine Rajić. Sledila bo predstava, ki jo bo pripravil poljski režiser Michal Borczuch s svojo ekipo, nato projekt, ki bo temeljil na dokumentarni raziskavi o slovenski LGTBQ skupnosti in ki se je navdihoval pri Argonavtih Meggy Nelson.
Položaj LGTBQ skupnosti, za katerega smo dolgo verjeli, da se bo le boljšal, doživlja neverjetne padce, pri nas jih spet fizično napadajo, v Italiji so gejem celo odvzeli starševske pravice...
To je le dokaz več, da tudi v razvitih državah pridobljene pravice niso zagotovljene, da se lahko vsakomur zgodi, da mu politika kakšno črta, če potrebuje grešnega kozla. In le naivneži verjamejo, da se to lahko zgodi le »drugim«, ne »meni«. Stanje se na zakonodajni ravni slabša na Madžarskem, na Poljskem, to bi se gotovo zgodilo tudi pri nas, če bi prejšnja vlada imela dovolj časa. Slovenija glede človekovih pravic sicer velja za liberalno in demokratično državo, a ko pridete sem kot tujec in verjamete, da pravila veljajo tudi za vas, se pokaže, da te pravice teoretično obstajajo, a ob poskusu njihove uveljavitve ste na milost in nemilost prepuščeni interpretacijam in zahtevam človeka na drugi strani šipe. Ali pa tega, kar je uradno dovoljeno, določen del družbe ne sprejema.
Te teme skušamo seveda predstaviti skozi nove umetniške forme, takšna bo gotovo tudi predstava Slovenija šteje, v vsej dvoumnosti tega naslova, ko jo bo režiral nemški režiser Sebastian Nubling; za izhodišče mu bodo služili stvarni administrativni podatki, ki povedo več, kot tragične individualne zgodbe, za katere večina verjame, da so le eksces, izjema. Sezono pa bo zaključil Vito Taufer s predstavo Prepelka. Bomo pa že letos precej gostovali z lanskimi predstavami, in to v zelo dobrih nemških gledališčih. Najprej v Leibzigu na festivalu Euro-scene, nato bo v hamburškem Talia Theatru gostoval Divjak s Krizo, v Berlinu pa se bomo v gledališču Maxim Gorki predstavili z Mašo za Jugoslavijo. Ves ta prestižen, gledališko relevanten kontekst nam je v veliko spodbudo.
In kaj se bo to sezono dogajalo v Novi pošti?
Tam bomo imeli najprej postprodukcijo projektov iz minule sezone in projekt Zatočišče, festival predstav Žige Divjaka, tistih, ki so bile v minulih letih najbolj nagrajevane, zdaj pa bodo skupaj pričale tudi o tem, kaj je Nova pošta, ki bo ob prenovi seveda porušena, v teh nekaj letih predstavljala. Nadaljevali bomo tudi projekt Spolna vzgoja Tjaše Černigoj, ki je požel veliko zanimanja že lani. Po novem letu se bodo s svojimi predstavami začeli predstavljati mladi režiserji, ki so se javili na naš javni poziv. Izbrali smo Bora Ravbarja in Živo Bizovičar, ki se bosta lahko preizkusila v dobrih, profesionalnih pogojih, kar je zelo pomembno; vera, da izredne stvari nastajajo iz nič v kakšni kleti, je naivna.
Umetniški vodja ste že devet let in nedavno ste končno dobili državljanstvo. Kako se počutite kot Slovenec?
Odlično, hvala! Moje življenje je postalo neskončno bolj enostavno.
Vest me je presenetila, saj so vam še junija državljanstvo, kot večkrat prej, zavrnili, četudi vas gledališče vsa leta plačuje iz javnih sredstev, vaše delo pa je dobesedno »na ogled«.
Državljanstva nisem dobil po običajni poti, to ni bilo mogoče, ker preštevajo dneve, ki sem jih preživel tu, v Sloveniji, in one, ko sem bil v tujini, ne le pri starših, ampak tudi v državah EU. Označili so me za administrativno neživečega v Sloveniji.
Kakšno zvezo ima to, kjer dopustujete ali kje ste na službeni poti, s podelitvijo državljanstva? Slovensko državljanstvo imajo ljudje, ki so se rodili v tujini in nikoli niso stopili na slovensko grudo.
Slovenija ima enega najbolj strogih zakonov o tujcih v Evropi, a Slovenci se tega sploh ne zavedajo; veliko ljudi, ki sem jim pripovedoval o moji kalvariji, je mislilo, da pretiravam. Jaz sem večino mojega življenja emigrant in vem, kako je to urejeno drugje. Dolgo sem bil na Poljskem in tam nisem imel toliko administrativnih težav, zaposlen sem bil na univerzi, pa v gledališčih, imel sem stalno dovoljenje za bivanje in delo, ki sta mi omogočala svobodno gibanje znotraj schengenskega območja, drugega pa tudi nisem potreboval, saj so iz tega statusa izhajale tudi vse druge pravice razen volilne. Res pa je, da biti Srb tam ni pomenilo nič, tukaj pa veliko (smeh). Če bi bil Belorus ali Rus, bi mi bilo gotovo težje. Tudi v Nemčiji nisem imel težav, v Sloveniji pa sem dobil le dvoletna, enoletna ali leto in pol veljavna dovoljenja za začasno bivanje, ki sem jih moral nenehno podaljševati, vsakič ista procedura, nenehna potovanja v Srbijo po tamkajšnja vedno ista dokazila, nenehno plačevanje zapriseženega prevajalca za prevod teh dokazil, vsakič plačilo takse, kar me je v teh letih stalo na tisoče evrov. Če gre kaj narobe, ti zaprejo bančni račun, prekinejo zdravstveno zavarovanje, si v začaranem krogu administrativnih pasti.
Mislite, da bi bilo lažje, če bi bili nogometaš?
Vsekakor. In težje, če bi bil gradbeni delavec. Ampak resno, to je vprašanje državne politike: na čem gradi svojo podobo? Ljudje iz kulture drugod po EU najlažje dobijo državljanstvo, tukaj je prav njih najmanj.
Se torej slovenska država boji umetnosti? Ali pa samo določene vrste umetnosti? Ne verjamem, da imajo v Operi in baletu tuje balerine takšne težave.
Morda imate prav, morda je težava v tem, da ne gledališče ne jaz o takšnih problemih nisem molčal. Toda jaz kot umetniški vodja stališča moram imeti, gledališče je vendar poligon izmenjave stališč o kulturi, družbi, politiki skozi umetniška dela, tu nismo, da bi barvali kulise. Balerine pač ne opravljajo dela, kjer bi bila njihova stališča del službe, ne pišejo kritičnih kolumen za Dnevnik. Za podeljevanje državljanstev je sicer predpisan nek postopek z jasnimi pravili, v praksi pa je rezultat stvar dobre volje, dobesedno dobre volje uslužbenca... In ta volja se nevidno spreminja glede na barvo politike na oblasti, saj v enih političnih okoliščinah predstavljam večjo nevarnost kot v drugih. Mislim, da se tega svojega spremenljivega ravnanja uslužbenci niti dobro ne zavedajo, to je res kot veter z leve ali z desne.
Vaše življenje se je torej uredilo, ne, ker bi vam to omogočil zakonsko predpisan postopek, ampak ker je na srečo ministrica za kulturo Asta Vrečko uporabila inštitut izredne naturalizacije za vaše zasluge.
Da, in tako sem prešel med privilegirane. Dobil sem enakost, na isti upravni enoti, kjer so me leta diskriminirali, me odpošiljali, me je zdaj pričakala prijazna gospa z besedami: »Dobrodošli!«. Me popeljala v sobo, kjer sem prisegel in nato so mi v eni uri uredili vse, kar sem potreboval, brez stalnega prebivališča sem dobil potni list, s srbskim naslovom, s katerega sem odšel pred 25 leti. Uslužbenci so postali prijetni ljudje. Pomislil sem: 'Sanjam. Nisem več nevarnost. Nisem grožnja. Jaz sem zdaj »naš«.'
Ste si oddahnili?
Sem, zelo, zares. In tudi poklicno mi to veliko pomeni, ne le, da nisem več pod nenehnim pritiskom, to državljanstvo razumem tudi kot prvo priznanje za moje delo v Sloveniji. Naše gledališče je dobilo številne nagrade doma in v tujini, a jaz kot tujec nisem bil del tega nagrajevanega korpusa, bil sem samo tujec, ki to omogoča drugim.
