S koncem sezone se je od Slovenskega mladinskega gledališča po enainštiridesetih letih poslovila igralka Draga Potočnjak, ki po turbulentnih delovnih letih ne vstopa v brezdelje, ampak, kot pravi, v drugačno delo in delovanje. Njeno gledališko delo, med katerim je odigrala čez šestdeset vlog in obilico ponovitev, se je prepletalo z vlogami v filmih in televizijskih dramah ter s pisanjem – napisala je knjigo Skrito povelje in osemnajst dram, za katere je prejela več nagrad, tudi Grumovo za najboljše dramsko besedilo leta. Veliko energije je posvetila tudi prostovoljnemu delu z begunskimi otroki, dramski terapiji in delu z otroki s posebnimi potrebami.

Ob upokojitvi mnogi padejo v nekakšen vakuum. Je tudi vas obiskal?

Od mnogih stisk, ki mi niso bile prihranjene, me je ta obšla. Zadnje leto in pol sem bila le še polovično zaposlena in sem tako sestopala postopoma, se odvajala od igralskega adrenalina in razmislila, k čemu od tega, kar sem v življenju počela, pa potem ni bilo več časa, se lahko zdaj vrnem. In to je gotovo pisanje, pa tudi moje udejstvovanje v nevladnih organizacijah, s katerimi sem v preteklosti že sodelovala, na primer s Sončkom, pa pedagoško delo, predvsem dramska terapija. V pokoj je verjetno hudo iti, če to pomeni le konec enega obdobja, ne pa tudi začetek česa novega, kot ga razumem jaz.

Zadnja predstava, v kateri ste igrali,
so bile Divjakove Krize, ki vam niso tuje, kajne?

(Smeh.) Res je.

A ta predstava je fizično izjemno naporna. SMG ste zapustili dobesedno v teku!

Drži, fizični napor v njej je izjemen, vso predstavo, jaz 45 minut, nekateri celo več, tečemo na mestu, tako da sem bila zelo vesela, da sem jo zmogla, da sem si pridobila dovolj kondicije, da to pri 65 letih še zmorem. Za igralce SMG, ki ni tipično dramsko gledališče, je psihofizična kondicija ključna.

A tudi moja kariera ni bila ne tipična ne premočrtna: po aktivnih 80. letih je sledilo obdobje od leta 1991 do 2012, ko skorajda nisem igrala. To so bila zame zelo nesrečna leta, zato lahko zdaj ob koncu rečem, da je bila moja kariera v resnici grenko-sladka. Osemdeseta leta, ko so bili umetniški vodje Dušan Jovanović, Ivo Svetina, Janez Pipan, so bila izjemno intenzivna in uporniška, angažirana, in so mi bila pisana na kožo. Nato pa je prišlo v gledališču do popolnega razcepa na dvoje. Del kolegov se je prav v času, ko je bilo gledališče najbolj uspešno, zaradi lastnega nezadovoljstva lotil serijskega menjavanja umetniških vodij. Jaz sem bila na strani tistih, ki smo izgubili. Eduard Miler in Tomaž Toporišič, ki sta kasneje prevzela vodenje, pa v meni zagotovo nista videla enakega igralskega potenciala kot prejšnje vodstvene ekipe, še manj redno zaposlena režiserja Vito Taufer in Matjaž Pograjc. S Pograjcem v vseh teh letih nisem delala niti ene predstave; tudi s Tauferjem praktično nič. Verjetno tudi zato ne, ker sem na sestankih preveč govorila pod točko »razno«. O tej moji neznosni lastnosti krožijo cele anekdote, eno so omenjali tudi ob nepozabno lepem slovesu, ki so ga za Željka Hrsa in zame nedavno priredili v gledališču; takšno slovo bi želela vsakomur, ki gre v pokoj.

Gledališče je po definiciji turbulentna ustanova in zamenjave ekip so nujne, a pogosto boleče. Če vas prav razumem, so se kocke kasneje na novo zložile tudi v vaše dobro. A vendarle: dvajset let delovne dobe vam niso odrejali dela, ker se niso strinjali z vašimi mnenji?

Da. O tem sicer do zdaj nisem javno govorila, a morda je zdaj pravi čas. Tudi v Ionescovem duhu, ko se je pred smrtjo zahvalil svojim sovražnikom, saj brez njih ne bi napisal svojih del. V tistem vakuumu sem, da se mi ne bi zmešalo, delala na različnih koncih, na Radiu Slovenija, v Španskih borcih, v Koreodrami, nekaj v MGL, eno predstavo s Pandurjem … Takrat sem tudi začela pisati drame. Hkrati pa je bil to čas, ko so iz Bosne pribežali begunci in takrat sem z begunskimi otroki zagnala gledališko skupino Nepopravljivi optimisti.

Kar je bila izjemna gesta, ki je vsaj malo oprala ugled Slovenije, ki je bila že do tistih beguncev skrajno neprijazna.

To sem naredila spontano, morala sem, ker je bilo vojno gorje preveliko. Takrat sem se tudi začela resno izobraževati na področju dramske terapije in potem sem delala še v zavodu Janeza Levca pa v Sončku, in s stotinami ur prostovoljnega dela sem sama pri sebi »kompenzirala« dejstvo, da v gledališču prejemam plačo, a ne delam dovolj. A seveda, igralec, ki ne igra, ni igralec, igralstvo se pač uresniči samo na odru, tako da sem nekoč rekla direktorju in umetniškemu vodji: »Pa četudi na odru le držim helebardo, a lahko, prosim, zaslužim svojo plačo?« In po zamenjavah vodstev in odhodu nekaj igralcev se je ozračje spremenilo in normaliziralo. Pravzaprav ne normaliziralo, v zadnjih desetih letih sem verjetno odigrala več predstav kot marsikdo drug.

Za dramska besedila ste dobili tudi nekaj nagrad, bili ste prva ženska, ki je dobila Grumovo nagrado.

Res je, a tisto je bila že moja šesta nominacija. Ker je bila podelitev na 1. april, sem si malo privoščila in precej na dolgo razpredala o tem, da ženska lahko dobi nagrado le na praznik norcev – pa saj je tudi Šeligo verjel, da lahko ženska dobro napiše le prvi del drame, potem ji pa zmanjka. Moj sin je na tej podelitvi lezel pod stol! (Smeh.)

Kakšen odnos pa ste imeli do uprizarjanja vaših dram? Drži, da dramatik pogosto ni zadovoljen z režiserjem/igralcem in režiser/igralec ne z
dramatikom? Kako ste vi, ki ste oboje, to občutili?

V dramatiko sem zašla po naključju, napisala sem tekst Sanje in strah za Mino Jeraj, ki je odšla v pokoj in je bila nekako izgubljena. Potem me je pisanje zares začelo zanimati, a sama nisem hotela vplivati na to, kako tekst »preberejo« drugi na svoj način.

A nekatere interpretacije so vas presenetile, na primer prav uprizoritev nagrajene drame Za naše mlade dame, ki govori o zlorabi otrok.

Presenetilo me je, da so poetični del teksta spremenili v dialog pri terapevtu, velikokrat pa mi je bilo žal, da so v mojih dramah spregledali humorno plat, da so jih tako zares vzeli. Sama sem v njih položila tudi drugi pol, ne le mučnega, tragičnega. Verjetno sem bila za takšno branje sama kriva, pisala sem preveč na široko, ker sem bila vajena sproščenega odnosa do tekstov v SMG, kjer smo marsikaj krajšali in prirejali. Tako sem v tekste položila več linij, misleč, da bodo izbrali najbolj ustrezno.

Oni pa so odigrali vse tri?

Ja! Jaz trapa! Potem sem začela bolj odmerjati besede. Sem pa tudi slaba gledalka svojih dram, ker ves čas iščem svoje napake, mesta, ki so slabo napisana. To me je ves čas preganjalo tudi v knjigi Skrito povelje in po izidu sem res našla dve napaki, majhni, a vendar.

Skrito povelje je knjiga o vašem svaku, Toniju Mrlaku, pilotu helikopterja JLA, ki so ga prvi dan vojne za osamosvojitev sestrelili nad Rožno dolino, četudi je bil tajni sodelavec Teritorialne obrambe. Če prav razumem, za to do danes še ni odgovarjal nihče.

Nihče in očitno nikoli ne bo. Vse to dogajanje in zbiranje gradiva ter pisanje mi je vzelo sedem let in mi je res zavdalo, bila sem v nekakšnem nenehnem krču. Sestra je vložila tožbo proti Tonetu Krkoviču in dvema neznanima vojakoma, a so zakon na sodišču uporabili narobe, ona pa ni imela več moči za pritožbo in nadaljnje iskanje pravice. Vse to sem popisala v knjigi, po izidu pa me je tožil človek, ki se je prepoznal kot »domnevni strelec« in ki ga jaz ne omenjam kot takega. Zahteval je umik knjige in 50.000 evrov; a je tožbo izgubil.

Pa saj pri tej tragični zadevi sploh ne gre za strelca, ampak za to, kdo je ukazal helikopter sestreliti. To pa je bilo v poveljevalski liniji predsedstvo.

Seveda, a z neštetimi manevri so to dejstvo ves čas zakrivali. Janša te pristojnosti poveljevanja ni imel.

No, ravno v Mladinskem ste poskrbeli vsaj za to, da smo izvedeli, kako so se šteli denarci, in se obilno nakrohotali »uradni« SDS-ovski verziji v zadevi Smolnikar: tega naj ne bi poškodovali Janševi specialci, ampak se je zaletel v hruško ob cesti. Za gledališče in za dramatiko se nam torej ni treba bati, a ne?

Za Mladinsko gotovo ne, pod vodstvom Tiborja Miheliča Syeda in Gorana Injaca se je vrnilo k družbeni kritičnosti in angažiranosti, kar je bila njegova blagovna znamka od začetka. Dramatika pa je danes izredno živahna in vse več je zelo dobrih mladih avtoric in avtorjev. Gledališču kot takemu so že zdavnaj napovedovali konec, pa nas bo vse preživelo. Notranji dvomi pa so njegov integralni in tudi nujni del, ki premika stvari naprej. Jaz sem se zaradi dvomov hotela z akademije izpisati že v drugem letniku. (Smeh.)

A res?

Res! Šla sem v tajništvo dekanata in prosila za izpisnico. Tita Simoniti me je vprašala, zakaj se želim izpisati, pa sem ji rekla, da sem si vse skupaj malo drugače predstavljala. Tako in tako sem hotela študirati fiziko, zdaj pa bi morda agronomijo, gozdarstvo. Me je pogledala in rekla: »Draga, boste kar dokončali. Nasvidenje.«

Naj bo to konec najinega pogovora?

Mogoče naj bo zadnji stavek tole: Mislim, da sem zadovoljna.