Če je igralec Domen Valič, ki rad lovi ravnovesje med kamero in odrom, nedavno odložil predpasnik in zaključil snemanje zadnje sezone serije Ja, Chef, ga v čisto novi gledališki predstavi Angeli v Ameriki, gejevski fantaziji o nacionalnih temah, čakajo precej bolj ostra bolečina, solze in smeh.
V zadnjih letih se je Domen Valič na odru pojavljal večinoma sam. Ustvarjanje monopredstav, kot sta bili Psiho ali Zapornik številka 3.2.3, je zanj poseben izziv, a hkrati gre za žanr, ki se ga malo navadiš, pravi. Jeseni napoveduje novo predstavo z delovnim naslovom Žigolo s. p., ki jo zanj piše njegov prijatelj. Med drugim bo govorila o tem, kaj se zgodi, ko se iskreno zazremo vase; kje se razdajamo, ker se želimo, in kje se prodajamo, čeprav si tega ne želimo. Čeprav bo to monokomedija, si Valič želi, da bo to zgodba s pomembno sredico, z dobrim bistvom. A preden bo spet odpadlo listje, ga 3. maja čaka premiera v Mini teatru, in sicer predstave Angeli v Ameriki, ki jo režira Ivica Buljan.
Kakšna je vaša vloga v Angelih
v Ameriki?
Igram Louisa, ki je v zvezi s Priorjem. Že v njunem prvem prizoru mu Prior pove, da ima kaposijev sarkom, da je torej okužen z virusom HIV. Louis je en tak zapleten, zanimiv karakter. Všeč mi je, da ga igram, ker se spopada s težavami in strahovi na čisto drugačen način, kot bi se jaz. Nenehno se zapleta v zapletene situacije in si ne zna več predstavljati življenja s človekom, ki umira za aidsom, zato se od njega odseli in ga zapusti. Takoj najde drugo zvezo, ki ga jasno ne zadovolji, ker ga nenehno grize krivda. Sam scenarij je odličen material za igralca in zelo sem vesel, ker mi pomeni izziv. Gre za obsežnejši material, a je neverjetno dober, kompleksen tekst, v likih je polno različnih slojev. Kljub temu da obravnava zelo težke in resne teme, je hkrati zabaven.
Kakšen je proces vživljanja
v takšno vlogo?
Nekaj časa sem se spraševal, ali je za igralca kaj drugače, če igra heteroseksualno ali homoseksualno vlogo. Ljubezen je ljubezen, ne moreš je popredalčkati v levo ali desno, samo v drugačni obliki pride. Ali je brezpogojna in je človek predan, ali pa gre v neki odnos s figo v žepu, ali mu je bolj pomembna slika tega odnosa, ali pa dejanski odnos – vse to je morda povezano tudi s tem, da je zdaj veliko odnosov izjemno površinskih. Za moja leta bi zunanji, mogoče bolj konservativen opazovalec pripomnil, da zdaj je pa morda že čas za določene zadeve. Sami sebe lahko prinesemo okrog zaradi miselnosti, kaj bi se do zdaj moralo zgoditi in kaj vse bi že morali imeti. Pomembno je, da najdeš svobodo in lahkotnost sprejemanja življenja takšnega, kot pride, pa tudi zmožnost sprejemanja samega sebe. Da se ne tolčeš po glavi zaradi svojih »napak« in od sebe ne zahtevaš preveč, kljub temu da smo nenehno obdani z informacijami o popolnosti, o tem, kaj moramo narediti, da bomo super lepi, super srečni. Super ljudje. Pa nismo super ljudje.
Kako skozi to predstavo razmišljate o današnjih vzorcih sveta?
Nekateri vzorci so isti, denimo strah pred neznanim, kar sem v manjši meri sam občutil med pandemijo. Tudi predstava govori o tem, kako so najprej ugotavljali, kako se HIV prenaša, kako ga zdraviti in kako blizu si lahko obolelemu človeku. Predvsem zaradi teh bolnikov so si zobozdravniki takrat začeli iz strahu natikati rokavice in maske, pred tem tega niso počeli. Včasih razmišljam o tem, do kod nas naši predsodki varujejo in kdaj postanejo omejitev za razumevanje, za boljše življenje, za ustvarjanje boljšega sveta. Koliko šteje empatija, do kod seže in kje se začne sebičnost.
Ko me je Ivica poklical v zvezi s to vlogo, sem že nekaj časa razmišljal o Mini teatru. Malo sem ga že sanjal. Želel sem delati nekaj dobrega, močnega. Nikoli še nisem igral homoseksualca na tako poglobljen način, obenem pa ne želim pustiti klišejskega, površinskega vtisa.
In delati dodatne krivice.
Zagotovo. Svetovno gledano sem kot bel heteroseksualni moški v špici hierarhije. Poskušam si predstavljati, kako bi bilo, če bi jaz recimo prišel v neki lokal, kjer bi me ljudje čudno gledali, se spraševali, kaj delam tam, si kaj prišepnili, in kako bi bilo, če
bi me takšne izkušnje spremljale celo življenje.
Ali danes, pri svojih 39 letih, kaj drugače gledate nase kot na igralca?
Predvsem se mi zdi, da sem šele zdaj malo manj obremenjen sam s seboj, zaradi česar lahko bolje delam. To pride z izkušnjami in samozavestjo. Prej sem bil bolj zmeden in raztresen, ker nisem točno vedel, kaj me pri igri zares zanima. Na koncu ugotoviš, da moraš vedno samo iskati, biti radoveden in si prizadevati, da se vrata odpirajo in se pokažejo nove stvari.
Oboje, komedijo in dramo, imam rad, a na začetku še nisem imel dosti povedati, imel sem premalo življenjskih izkušenj in občutek, da je narobe, če želim delati bolj komercialne zadeve. A treba je vedeti, da je narediti dobro komercialo, torej povedati zgodbo, ki ima globino in je obenem ljudem razumljiva ne glede na njihov status, izobrazbo in zanimanje, izjemno težko.
Podobno kot z odlično komedijo – težje jo je narediti, kot se zdi.
Charlie Chaplin je bil perfekcionist, ki je predstavljal izjemno tragične zadeve iz takšnega zornega kota,
da so se lahko z njimi vsi ne samo poistovetili, marveč so jih lahko mirno spremljali in šli iz kina lažjega duha. Podobno je z Angeli v Ameriki, kjer je govor o aidsu, odvisnosti od drog, sami tragediji, a besedišče in način komunikacije sta tako zabavna in smešna, da bo predstava gotovo izjemno privlačna za ljudi. Na vajah se včasih krohotamo, ko beremo tekst.
Poleti 2019 ste šli na študij Meisnerjeve igralske metode v Ameriko, na Manhattan, v William Esper Studio. Kaj vam je od te izkušnje ostalo v spominu?
Spominjam se, ko smo igrali z maskami. Najprej sem mislil, da bo šlo za kakšno commedio dell'arte, a smo delali z maskami, narejenimi na Baliju. Energetsko so tako močne, da čutiš dražljaje po hrbtenjači. Z njimi budiš svoje prave instinktivne reakcije. Mojster nam je že prej predaval o tem, da maska nima lastne volje, temveč samo odpira potenciale, ki so v nas. Jaz sem to čutil, na vajah sem v roku minute in pol zamenjal tri stanja, od joka do krohota in govorjenja spakedranščine. Ko je bilo vaje konec, nam je mojster povedal, katere maske se vedno povežejo med sabo in katere se med seboj vedno odbijajo.
In to se je zgodilo?
Tako je. Z eno sošolko sem imel tako močno energetsko interakcijo, da sva po tej vaji kar malo obsedela. Počutil sem se, kot da jo poznam tako dobro, da bi lahko šel z njo za pol leta potovat kamorkoli. Naenkrat sem videl, da ji pod masko teče solza. Ustvarjaš lahko samo v prostoru, ki je varen, kar sem začutil na tej šoli. Naučil sem se, da je vsak prizor improvizacija, ne glede na to, da znaš tekst. Igralec ne sme jokati zgolj zato, ker se mu zdi, da bi bilo na neki točki dobro jokati. Če si odprt in sproščen, bodo na dan privrela prava, iskrena čustva.
