Branko Jordan je večplasten gledališki ustvarjalec: od leta 2020 je član ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega, a je pred tem kot igralec deloval še v vrsti slovenskih gledališč, v različnih vlogah je vseskozi prisoten tudi na področju neodvisne produkcije (med drugim je soustanovitelj avtorskega kolektiva Beton Ltd.), zadnja leta predava dramsko igro. Vrsti dosedanjih priznanj za svoje delo je sinoči dodal še Dnevnikovo nagrado za izjemno umetniško stvaritev na odru Mestnega gledališča ljubljanskega v pretekli sezoni – dobil jo je za vlogo Christiana v predstavi Praznovanje, kot jo je po drami Thomasa Vinterberga, Mogensa Rukova in Boja Hansena zrežiral Janusz Kica.

Christian je oseba z zelo težko izkušnjo, ki ga temeljno določa – zdi se, da je lahko takšna vloga zagatna že zato, ker jo lahko hitro zanese iz ravnotežja, recimo v tipizacijo lika žrtve. Kako ste jo doživljali vi?

Film Praznovanje sem prvič videl, ko je prišel v kina, torej pred več kot dvajsetimi leti. In zdi se mi, da je občutenje Christiana – ter sploh vsebine tega filma – danes precej drugačno kot v tistem času; tudi odrsko različico, ki smo jo pri nas uprizorili razmeroma hitro, se bere drugače kot takrat. Christianova zgodba in njegovo razkritje sta tedaj povzročila neke vrste šok in v tem smislu ga je bilo mogoče razumeti kot izrazito dejaven lik; zdaj, ko sem se s to vlogo ukvarjal sam, ga nisem več videl na tak način, verjetno tudi zato, ker se je naša občutljivost za spolno nasilje spremenila – ob njem smo sicer morda še vedno presenečeni, ampak glavno vprašanje ni več, kako je kaj takega mogoče, temveč kako se odzvati in kaj ukreniti. S primernim odzivom imamo še vedno težave in tudi Christianova bolečina naleti na nerazumevanje.

Vse to razlagam zato, ker sem ob tej vlogi najprej pomislil, da je v Christianu veliko zadrževane tišine. Zato sem se je lotil z neke vrste ponižnostjo, čeprav to morda ni čisto prava beseda, a tudi s spoznanjem, da pri tako občutljivi snovi zgolj razumevanje, vživetje in sočutje preprosto ne bodo dovolj.

Kako ste nato pristopili k njej?

Zanimivo se mi je zdelo, da je način, na katerega se Christian odloči spregovoriti o spolnih zlorabah, ki sta jih doživljala s sestro, javen in formalen. Spregovori v najbolj slovesnem vzdušju, na praznovanju patriarhovega rojstnega dneva – hkrati pa to stori v obliki govora, nečesa, kar je bilo premišljeno in napisano vnaprej. Ne gre torej za impulzivno reakcijo nekoga, ki je v določenem trenutku stisnjen ob rob; govori nam o človeku, ki nekako pripravlja teren oziroma izbira okoliščine za svoje razkritje. Pa ne zaradi želje po spektakularnosti, ampak bolj verjetno zato, ker potrebuje odziv, ne toliko od povzročitelja kot od družbe, skupnosti, saj je dosegel točko, na kateri ne more več obstajati sam z bremenom svoje usode. Prav zaradi te njegove krhkosti ter potrebe po pritegnitvi skupnosti v to, kar se mu je zgodilo, Christiana tudi ni bilo mogoče ustvariti kot nekakšnega angela maščevanja, ki bi mu šlo za hipno zadoščenje – prej bi rekel, da je bilo vodilo pri izbiri igralskega pristopa povezano z nekakšno zadržanostjo ter poskusom zmanjšati svoja igralska pričakovanja do lika in moči njegove prisotnosti.

Kaj natančno mislite s tem?

Pri nekaterih vlogah si ves čas prizadevaš za doseganje določenega učinka oziroma so pričakovani okviri lika dovolj jasni. Pri Christianu pa se mi je zdelo, da sem primoran ubrati drugačno pot in dopustiti, da v lik prodirajo tudi vse druge vsebine, ki se dogajajo na odru, ter na ta način omogočiti razprtje praznine, ki odmeva v njem.

Ta odmev je morda najbolj glasen, ko Christian s svojo izpovedjo zadane ob zid, ko se vsi prisotni pretvarjajo, da ga niso zares slišali oziroma razumeli povedanega ...

Seveda se je s tovrstnimi problemi težavno soočati in zato tudi obstaja kup mehanizmov, ki to onemogočajo, ne le na ravni posameznikove duševnosti, temveč tudi v širši družbi. Med procesom smo z režiserjem Januszem Kico ugotavljali, da si resnica težko izbori prostor, sploh v današnji postfaktični družbi, ko ni več jasno, čemu lahko verjameš. Ni več dovolj, da nekdo izreče resnico, pa jo bodo vsi spoznali, kajti nenehno so na delu mehanizmi, ki jo poskušajo zanikati, ne toliko zaradi šokantnosti povedanega, temveč zato, da družba kot celota sploh preživi.

Imate prav, resnica sama po sebi ni več dovolj: lahko recimo nanizamo
še toliko dejstev o politični korupciji ali uničenju planeta, pa ne bo
pravega učinka.

In v tej predstavi je prisoten zelo podoben mehanizem, razkritje ne vodi več v delovanje ali iskanje rešitve. Tudi zato ta drama danes odzvanja drugače, kot je morebiti ob nastanku, saj resnica nima več privilegiranega mesta med različnimi naracijami, ki šivajo družbo skupaj. Prav tu, kjer Christian naleti na zid, membrano, ki ne pusti, da se madež razširi, se v bistvu začne tista prava drama: kaj naj stori zdaj, ko je njegova izpoved tako klavrno izzvenela? Naj odneha, naj vztraja, pod katerimi pogoji in predvsem – kaj sploh še lahko pričakuje od tega? Branje te zgodbe skozi prizmo sodobnega utripa družbe je pravzaprav silno zanimivo.

Tudi sicer ste znani kot igralec, ki o gledališču razmišlja izrazito celostno. Delujete tako v gledaliških institucijah kot na neodvisni sceni, med drugim ste član kolektiva Beton Ltd., ki pripravlja predstave brez režiserja ...

Beton Ltd. je res kolektiv brez režiserja, kar pa še ne pomeni, da je brez režije – ta je nujno potrebna, a je mogoča tudi skozi nekatere druge dinamike in modele uprizarjanja, kot kaže prav naš primer. Izhajamo pač iz drugačnih načel, vendar pri tem ne gre za kritiko funkcije režiserja znotraj hierarhičnih razmerij, ki vladajo v drugih gledališčih. Sicer pa se mi zdi pomembno delovati v raznovrstnih gledaliških okoljih, to me zelo bogati, pomaga mi tudi, da ostajam ustvarjalno živ; v vsako od njih poskušam vstopati scela in brez predsodkov ter v okviru mehanizmov, ki v njih obstajajo.

V vsakem primeru pa si želim izzivalnega, ustvarjalnega dela, pri čemer je v bistvu vseeno, ali gre za sistem »režijskega gledališča« ali recimo za snovalni kolektivni pristop. So pa tu različne stopnje odgovornosti igralca kot takega; sam poskušam razmišljati v obliki pojma, ki ga pri sebi imenujem emancipirani igralec. Ne želim biti samo nekakšen podizvajalec, temveč poskušam dosegati čim višjo stopnjo soudeleženosti – in ne mislim zgolj na predstave, ampak tudi na okolje, v katerem delam. V okoljih, kjer je soudeležba igralca pri nastanku nekega dela majhna ter mu je ustvarjalnost dopuščena le znotraj golega igralskega izraza v sami vlogi, je tudi njegova stopnja odgovornosti do končnega izdelka in sporočila manjša, enako pa tudi do repertoarja, gledališke hiše in celotne družbe. To se mi ni nikoli zdelo najbolje: mislim, da je lepota dela v teatru tudi v tem, da se lahko ali pa se celo moraš poistovetiti s projektom, ki ga delaš. Kjer se ne zadovoljiš samo s položajem izvrševalca zamisli, ampak prevzemaš odgovornost kot del neke skupnosti.

Vsaj v repertoarnih gledališčih je v tem pogledu verjetno marsikaj
odvisno tudi od vlog.

Boleča točka našega poklica je, da igralec običajno deluje v določenem območju podrejenosti, ko o njegovih vlogah, sodelavcih ter okoliščinah dela odloča nekdo drug. Četudi si predan svojemu delu, je to včasih težko zdržati; v močno tradicionalnih gledališčih je sprejemanje te realnosti povezano predvsem z borbo za dovolj dobro vlogo – v tem primeru je tudi stopnja soudeleženosti videti dovolj visoka. Meni se zdi to preozko; želim biti zadovoljen tako z vlogo kot tudi s stopnjo svoje udeleženosti in odgovornosti, še zlasti pa si želim trenutkov, v katerih celotna skupnost ustvarjalcev ne glede na obseg in izpostavljenost njihovega dela deluje soudeleženo in soodgovorno. Kajti predvsem takrat se zgodijo stvari, ki so presežne in jih kot take začuti tudi gledalec.

Pa se je mogoče poistovetiti s projektom tudi takrat, ko morda ni po vašem okusu?

Verjeti v projekt oziroma v snov, s katero se ukvarjaš, je osnova in gibalo našega dela, šele s tem poistovetenjem omogočiš gledalcu, da ti lahko verjame tudi on. A ne gre le za to, kaj ti je kot igralcu ponujeno od zunaj, temveč tudi za to, kako dejavno se vključiš sam – kajti prevzemanje odgovornosti pomeni tudi ustvarjanje dobrih odnosov s kolegi in kolegicami, pa da moraš včasih pozabiti na svoj lik ter se ne ukvarjati le s seboj, ampak sprejemati tudi dileme in potrebe drugih soustvarjalcev predstave. Prevzemanje leg izven igralskega polja v Beton Ltd. mi je pomagalo razumeti, da se stvari nikoli ne zgodijo same od sebe, pa tudi, da ni vse odvisno le od moje lastne pripravljenosti in osredotočenosti, ampak v veliki meri izhaja iz sobivanja z drugim v procesu.

In prav skozi vsakodnevni skupni ustvarjalni proces, ne pa toliko zato, ker je vloga dovolj zanimiva ali režija dovolj sodobna, se oblikuje poistovetenje – ko ti je omogočeno, da kot igralec s svojim razmišljanjem vstopiš v neko celoto, takrat tudi stojiš za predstavo. To je ključ igralskega poklica; če izgubiš ta stik in se ti zdi, da si samo v funkciji nečesa, to ne more nahraniti tvojih osnovnih potreb – enako kot velja za druge medčloveške odnose.