Skladateljica Bojana Šaljić Podešva komponira elektroakustično glasbo, ki ji dodaja živo elektroniko, akustične inštrumente in vokal, pri tem pa premišljuje filozofske podstati človeka v družbi. Zvok je zanjo energijska entiteta, ki vpliva na poslušalca fizično in mentalno. Rekli bi lahko, da ustvarja »komorno elektroniko«. Tik pred izvedbo je njena druga komorna opera Ko sem še, nastala v koprodukciji Slovenskega komornega glasbenega gledališča in Cankarjevega doma, premiera bo v soboto v Štihovi dvorani CD.
Za svojo prvo opero šteje IDEN, elektroakustično radijsko opero, napisano za program Ars Radia Slovenija in društvo Celinka leta 2020, v kateri so se avtorice – še režiserka in scenaristka Saška Rakef, s katero sta ustvarjalni tandem že od leta 2016, ter pisateljica Tina Kozin – prevpraševale o preživetju, moči in varovanju, denimo, ali mi varujemo naravo ali narava nas. V novi operi Ko sem še, v kateri sta skladateljica in režiserka, ki je tudi tokrat libretistka, ponovno združili moči, pa se izpostavi vprašanje, kako biti skupaj, ko se zdi, da to ni več mogoče. Opera namreč govori o odhajanju ljubljene osebe s kronično napredujočo boleznijo možganov, demenco.
Na družbenih omrežjih lahko vidimo posnetke starejših z demenco, ki so očitno ohranili določene kognitivne strukture v možganih, oaze spominov in doživljanj, kajti ko sedejo denimo za klavir, še vedno igrajo.
S to tematiko v smislu glasbe ničesar ne odkrivamo na novo, ampak se je le lotevamo na bolj osebni način, skozi osebne izkušnje, kar je morda dodana vrednost našega projekta. Demenca je samo ena vstopna točka za prastaro zgodbo o bližini, stiku, povezovanjih, o tem, kako si postavljamo v življenju prioritete. Zmožnost ali nezmožnost upravljanja osebnega življenja in odnosov lahko rezultira v določena obžalovanja ali vsaj neke procese okrevanja, predelovanja preteklosti, in demenca je zanimiva v tem, da si človek po svoje rekonstruira spomine, kar ne nazadnje počnemo tudi zdravi ljudje – zato, da so nam znosni. Demenca zgolj potencira te stvari.
Kar omenjate, je dragoceno, ker kot družba še ne apliciramo zares teh spoznanj. Tudi sama kot glasbenica sem potrebovala nekaj časa, preden sem ozavestila, da moram poiskati nabor pesmi, s katerimi stopam v kontakt s svojcem z demenco. Osebna izkušnja je v projektih vedno smiselna. Kadar pa vstopaš na popolnoma neznana tla, na koncu vedno znova ugotavljaš, da gre za iste stvari: vstopaš v neke človeške zgodbe, strahove pred minljivostjo. Kjer koli vstopiš, si na koncu pri tej krhkosti in nebogljenosti ter veličini človeka na drugi strani, če znaš v šibkosti uzreti lepoto. Skozi stik s človekom z demenco v nastajajoči odsotnosti spoznavaš sebe in se soočaš s sabo. Zanimive so manifestacije raznih lastnih stanj, ki jih potem projiciramo. Osebe z demenco gredo skozi čustvena stanja, soočenja, proces žalovanja, hkrati pa se to dogaja tudi osebam, ki bivajo ob njih. Težko nam je, bolj zaradi nas samih kot zaradi njih.
V kakšni meri vam je sama vsebina narekovala komponiranje?
Ko še ni bilo libreta, je Saška rekla, naj kar začnem skladati neka čustvena stanja. Ampak v resnici potrebujem verbalno podlago. Dokler se ne začne porajati libreto, težko dam kaj od sebe. Potrebujem interakcijo s soustvarjalci. Tako kot so pri starih Grkih peripatetiki potrebovali dialog za ustvarjalno razmišljanje, ga potrebujem jaz. In potem že kar med pogovorom slišim zvočne rešitve. V operi nastopajo operne pevke Barbara Jernejčič Fürst, Katja Konvalinka, Rebeka Pregelj in Irena Yebuah Tiran, imamo dramsko igralko Jožico Avbelj in prostorski soundtrack. Intenca je, da vse skupaj tvori krajino notranjega dogajanja v glavnem liku, in tudi vsi drugi odnosi se dogajajo skozi to krajino.
Glasbeno sem si zadala svobodo glede izrazja, v smislu glavnega lika Duše, ki je oseba današnjega časa. O dementnih razmišljamo tipično kot o starih, nekih reliktih, anahronizmih, o nečem neaktualnem. Jaz pa sem si želela, da je ta oseba zelo aktualna, da je opolnomočena, bogata osebnost, ki je skozi leta dosegla veliko na svojem področju, bila spoštovana. Ljudi v domovih za ostarele se dostikrat vrednoti samo skozi lupino. Osebje v domovih je seveda zelo različno in ogromno je takih, ki imajo občutek za starega človeka. A je vsak, ki tega občutka nima, preveč, ker dela škodo.
Naša dolžnost je, da osvetlimo osebe z demenco skozi to, kar dejansko so. Z vidika geološkega časa je človeško življenje samo trenutek, in čeprav so kognitivne sposobnosti dementnih vse bolj porozne, so učinki njihovega življenjskega delovanja prisotni, živi in neodtujljivi. Vsak človek je entiteta, zasluži si biti viden in ljubljen v polnosti. In ker je ta entiteta živela skozi neke spremembe, časovnice, lastne in družbene, sem želela, da je tudi glasba pisana, da ni slogovno čista, da je v njej tudi pluralizem; tak je tudi ta natlačen čas, v katerem živimo in ki tudi spodbuja nastanek demence. Naša multiopravilnost nam je menda kar v škodo.
Na vaji sem slišala, kako vam je dirigentka Jerica Bukovec predlagala, da bi šel en koral iz partiture, ker bi potrebovali več piljenja. Koliko si pustite vplivati na partituro
pred izvedbo?
V tem smislu se imam kar za skromno, ker menim, da ta glasba ni moja, temveč da pride skozi mene. In pride, kot rečeno, v dialogu, ki je zame dragocen. Dragocene so mi tudi osebe, s katerimi vstopam v proces, in jih zelo spoštujem. Tak tim, kot ga imamo pri tej predstavi, si lahko skladatelj samo želi. V tem projektu sem prvič povabila k sodelovanju celo še eno skladateljico, Ingrid Mačus. Torej, vplivi so mi dragoceni, pustim se vplivati drugim, kot se pustim vplivati tudi zvoku. Sicer pa, kdo sem jaz?
Odvisno, kako se vidite.
Morda kot medij?
Mogoče kot nekdo, ki zmore slišati neke energije, ne samo zvoke, tudi to, kako se mora na koncu neko delo sestaviti, vključno z našimi energijami, ki jih prinesemo v proces kot soustvarjalci. In potem je treba vztrajati, kar ni le komponiranje, temveč tudi vztrajanje v dialogih, na vajah, reagiranje na pripombe. Zelo rada delam glasbo na način, kot bi šlo za kiparjenje, rezbarjenje, za nekaj materialnega. Zvok je zame energija, a tudi materija, ki potem zaživi v prostoru. Prednost današnjega časa ali dela v taki komorni ekipi je ravno v hitri realizaciji in odzivnosti. Navsezadnje gre za kompleksne povezave, na primer, kako zaživi v nekem ne tako velikem prostoru ozvočen glas in se pri tem poveže s plastjo glasbe iz zvočnikov. To opero že od začetka delamo z mislijo na okrogel prostor Štihove dvorane, ki je kot tak nedvomno zahteven. A si po tako dolgem procesu sploh ne morem predstavljati, da bi obstajala kjer koli drugje kot v okrogli dvorani. Prostor je torej ravno tako eden od vstopnih faktorjev, iz katerih skušaš narediti dobrobit. Sceno in luči bodo nadomestili fantastični videi Jasne Hribernik.
Koliko možnosti ima sodobna
slovenska opera, da je izvedena
več kot trikrat? Bo mogoče vašo
prvo komorno opero IDEN
še slišati?
IDEN smo izvedli kar velikokrat, ker pa je zdaj že nekaj časa nismo izvajali, bi jo morali praktično postaviti na novo. Čeprav je šlo za elektroakustično radijsko opero, ki smo jo izvedli v rastlinjaku v Tivoliju v neposrednem radijskem prenosu, jo vidim kot komorno opero. Tudi tam so bile štiri performerke, pevka Katja Konvalinka in tri igralke, ter osemkanalni soundtrack. S Saško v najinih projektih teživa k preseganju klasičnih formatov in poimenovanj. Forma je tisto, kar nastane. In takšna naj bi bila tudi prihodnost opere, kot je komentiral eden od opernih pevcev po ogledu IDEN.
Ko sem še bomo v CD izvedli trikrat. Zakaj izvedb ni več, je bolj vprašanje za producenta, sama lahko rečem le, da ne vedo, kaj zamujajo (smeh). Ne vem, koliko je v Sloveniji dejansko poslušalcev sodobne glasbe, vendar sem prepričana, da stvari, ki jih počnemo mi, pritegnejo. Ukvarjamo se s psihološkimi procesi poslušanja, in ta glasba je imerzivna, poslušalec se dobro počuti, ko gre z dogodka. Vsekakor si želim, da bi bila ta glasba ekološko okolje za človekovo uho.
