Na nedavno končanem Tednu slovenske drame je letošnjo Grumovo nagrado za najboljše novo slovensko dramsko besedilo prejela Anja Novak za Tekst telesa, »izrazito sodobno besedilo, ki deluje sveže tako po temi, ki jo obravnava, kot po načinu, kako to počne«, kakor je zapisala strokovna žirija. Igralka, pesnica in performerka, vse od leta 2015 stalna članica ansambla Slovenskega mladinskega gledališča, v njem izpisuje »dramo« (ženskega) telesa, ki s svojimi simptomi in bolezenskimi stanji odseva okolje, ki mu pripada, ter odnose in družbena razmerja, ki se tako ali drugače vrisujejo vanj.
Ste igralka, tudi pesnica, a z dramatiko se doslej, vsaj kolikor vem, niste kaj dosti ukvarjali. Kako je torej sploh prišlo do nastanka tega nenavadnega besedila o telesu?
Res je, to je pravzaprav moje prvo dramsko besedilo, če ne štejem krajše drame, ki sem jo napisala med študijem na akademiji, sicer pa pišem zelo veliko in skoraj ves čas: poezijo že od gimnazijskih let, pa nekakšne dnevniške zapiske, različna besedila, ki niti niso pesmi, sama zase pišem tudi med gledališkimi procesi o temah, s katerimi se ukvarjamo na vajah, saj je to zame pač eden od načinov premišljevanja in predelovanja stvari, ki se mi dogajajo. V času, ko sem se borila z anoreksijo, sem se v teh svojih zapisih precej ukvarjala tudi z vprašanjem telesa, ki sem ga tematizirala tudi že v nekaterih prejšnjih projektih – po eni strani me telo zanima kot čudovit, sila zapleten mehanizem, po drugi strani pa sem se mu morala v nekem trenutku posvetiti preprosto zato, ker sem bila k temu prisiljena, kajti bila sem že tako shirana, da je začelo to resno vplivati na moje zdravje in delo.
O pisanju dramatike pa nisem nikdar razmišljala, dokler me ni pred približno letom in pol Simona Semenič povabila na njeno dramsko platformo, kjer dramatičarke in dramatiki izmenjujejo izkušnje in mnenja o svojih besedilih. Odvrnila sem ji nekaj v smislu: Simona, saj vendar ne pišem dramskih tekstov! (Smeh.) Ona pa je rekla, da se želijo odpreti tudi za drugačne oblike dramskih besedil, sodobna dramatika pač ni več vezana zgolj na klasično dramsko formo, in da se ji zdi moja poezija zanimiva. In tako sem odšla na prvo delavnico. S seboj sem imela samo eno krajše besedilo, nekakšen monolog o telesu, ki je pozneje postal tudi del te drame, ter dolgo pesem o mojem očetu. Nihče od udeležencev ni prav dobro vedel, kaj bi lahko s tem počeli, vseeno pa sem dobila nadvse uporabno povratno informacijo – prvi Simonin odziv je bil namreč, da bi bilo lahko zanimivo, če bi telo zelo slikovito in podrobno spregovorilo o tem, kar doživlja. Ta komentar mi je odprl nove zamisli, kakor je to tudi sicer pogosto v ustvarjalnih procesih; in ker je telo tematika, ki me izrazito priteguje, sem se odločila, da preizkusim, na kakšne vse načine se je mogoče z njo še poigravati ter jo obdelovati. Tako je bilo besedila na vsakem srečanju nekoliko več, vse bolj je bilo dodelano, dobila sem še vrsto koristnih in spodbudnih odzivov, tekst se je postopoma razvijal – ampak ves čas se mi je zdelo tudi, da ga je mogoče še izboljšati ter nadgraditi, in na neki točki sem bila zato že malce sita same sebe. (Smeh.) Ko so objavili natečaj za Grumovo nagrado, sem pomislila, da je morda to pravi trenutek, da pisanje zaključim.
Na natečaj ste ga torej poslali bolj v smislu nekakšne simbolne geste, če tako rečem?
Vsekakor ga nisem poslala z željo, da bi dobila nagrado, in v resnici sem bila silno presenečena, ko je bil zanjo nominiran, še bolj pa, ko je bil izbran za najboljšega. Pisala sem ga bolj iz radovednosti in zaradi teme, ki me intimno vznemirja – pri tem me je na trenutke skrbelo le, ali pri tem ohranjam potrebno distanco in ali tiste stvari, o katerih želim spregovoriti, posredujem na dovolj ustvarjalno artikuliran način. Skratka, če ne bi bilo Simoninega povabila, ki me je skupaj z njeno opazko napeljalo k nadaljnjemu pisanju, tudi tega besedila ne bi bilo; in v tem smislu sem ji lahko samo hvaležna, da sem se po njeni zaslugi preizkusila v zame novi formi – ki pa mi je v resnici tudi malce domača, saj se z njo pri gledališkem delu redno srečujem, sploh kadar v avtorskih predstavah sami oblikujemo posamezne prizore.
Se pa s tem kaže tudi, kako pomembne za ustvarjalnost so razne platforme in laboratoriji, kjer lahko preverjaš svoje delo brez strahu oziroma bremena pričakovanj. Brez takih priložnosti marsikaj preprosto ne more nastati, tudi zato, ker je ustvarjalno delo pravzaprav vselej interakcija – ustvarjalnost ne pride iz nič, izhaja iz umetniških del, s katerimi se oplajaš, ljudi, s katerimi sodeluješ, spominov in dogodkov, ki tako ali drugače odsevajo v tvojem početju. V nekem trenutku pa mora nekdo tvoje delo tudi slišati, videti ali prebrati, da ga lahko razviješ naprej. Pri ustvarjanju nisi nikoli sam – in ti tudi ni treba biti sam. To se mi zdi prekrasno.
Ste tudi zato omenili, da se vam zdi vaš tekst v nekem smislu še odprt
za nadgradnjo?
Iz igralskih izkušenj vem, da začne besedilo na odru, v fizičnem prostoru in pa skozi telesa igralcev, dobivati nove razsežnosti, zato ga je treba pogosto prilagoditi ali dopolniti, da resnično zaživi. Tudi za ta tekst me zato zanima, kaj bi se z njim zgodilo v prostoru in kako bi ga bilo mogoče še dodatno oblikovati, da bi bil še bolj točen – mislim, da je dovolj odprt in gibek, da lahko njegova ideja živi v raznovrstnih oblikah. Navsezadnje je nastajal skozi vrsto različic, ki jim je bilo skupno predvsem to, da je v vlogi protagonista telo – sicer pa so imele nekatere precej več likov, ki so zdaj prisotni zgolj posredno, ena je bila tudi dokaj tradicionalna v smislu, da je šlo za zgodbo, izpisano skozi klasične dramske dialoge, pa se je nato kmalu izkazalo, da je bolj učinkovito, če so ti prepleteni s poetičnimi in fantastičnimi odseki, v katerih spregovarjajo tudi stvari, ki sicer ne govorijo, vključno s telesom.
To telo sicer že na začetku drame nagovori tudi občinstvo oziroma samo gledališko situacijo ...
Precej sem razmišljala o tem, kako na odru vzpostaviti neki osnovni kontekst – torej kraj in čas, kjer se predstava dogaja. Pri pisanju besedila sem tako preizkusila več možnosti, skozi katere bi lahko to telo spregovorilo, naposled pa sem uvidela, da bo najprimernejša rešitev ta, ki je najbolj neposredna in tudi najbolj preprosta: smo v gledališču, jaz sem telo na odru in zdaj bom povedalo svojo zgodbo. Seveda bi lahko našla tudi kakšno drugo pot, vendar se mi je zdelo, da lahko le na ta način dosežem to, kar si želim, namreč vzpostavim to telo kot čisto prisotnost, iz katere nato vznikne vse drugo – ta bi se namreč izgubila takoj, ko bi ga postavila v bolj konkretno okolje. Tako pa je prostor dogajanja pravzaprav gledališče, čas pa sedanji trenutek, ki ga določa tudi neko protislovje – kajti predstava se začenja, toda telo se končuje.
Značilnost tega telesa je ravno to, da je bolno – kar je v nasprotju s splošno optiko sodobne družbe, ki se raje osredotoča na »zdravo« oziroma »lepo« telo.
Umetnost nam daje možnost, da spregovorimo o neprijetnih temah, ki jih v vsakdanjem življenju na žalost marsikdaj ne moremo uspešno nasloviti, ker za to nimamo primernega časa in prostora. S tem besedilom sem to možnost izrabila, pa ne zato, ker bi mi bilo do osebne izpovedi, ampak ker se mi je zdelo prav, da med drugim opozorim tudi na motnje hranjenja, s katerimi se kot družba še vedno ne znamo odkrito spoprijeti, pa čeprav gre za bolezni, kot so vse druge – jasno je, kako jih je treba zdraviti, a vseeno ostajajo nekakšen tabu. Sama sem se z anoreksijo spopadala od petnajstega leta; okrevala sem šele med epidemijo, ko sem imela dovolj časa, da se bolj temeljito posvetim sebi. In vem, da je to zapletena bolezen, stkana iz številnih zgodb in predzgodb, kot velja še za marsikatero drugo bolezen, in te v drami odsevajo skozi zgodbe mame in babice; vem pa tudi, da zahteva dolg proces zdravljenja, ki s sabo prinaša stvari, o katerih ne govoriš in ki drugih niti ne zanimajo – toda tebi bi veliko pomenilo, če bi še kdo razumel, kaj vse se ti dogaja. Tudi zato sem vesela nagrade: morda bo zaradi nje ta tekst prebralo več ljudi, kot bi ga sicer. Seveda pa je tema besedila širša od anoreksije, ta je le vstopna točka v celotno pripoved, ki se vrti okoli tematiziranja ženskega telesa, bolnega telesa in seksualnosti teles, pa tudi okolja, v katerem ta telesa bivajo in ki se izogiba odgovornosti za njihove intimne drame.
