V soboto se je po gostem sporedu predstav, pogovorov in drugih dogodkov končal 26. mednarodni festival Mladi levi. Ta je letos še bolj izrazito odpiral tematike kolektivnosti, vključevanja in oblikovanja skupnosti, včasih skozi projekte z nepoklicnimi ustvarjalci, drugič z odpiranjem perspektiv tistih, ki nimajo dostopa do glasu, naj gre za ranljive družbene skupine ali pač bitja, ki ne pripadajo človeški vrsti, a ta nanje usodno vpliva.
Izvolite zemljo, dober tek!
S premislekom človekovega odnosa do okolja, zlasti pa njegove tesne, čeprav pogosto »pozabljene« povezanosti z vsemi drugimi naravnimi organizmi, se je na primer ukvarjalo več projektov domačih umetnic, med njimi denimo dve zvočno-vizualni instalaciji Robertine Šebjanič in Ide Hiršenfelder, pa tudi »potopitveno potovanje« V podtalnicah telesa, ki so ga kot sklepno dejanje dve leti trajajoče umetniške raziskave zasnovale Urška Preis, Ivana Vogrinc Vidali in Tery Žeželj; gre pravzaprav za niz »postaj«, ki vsaka na svoj način ponujajo drugačen pogled na »naravo«, ki nas obdaja, s tem pa izziva tudi naše ustaljene predstave o svetu. Začne se s predavanjem o bakterijah, med katerim si lahko obiskovalci, zleknjeni po tleh, ogledujejo prezentacijo o življenju mikrobov, ki prebivajo (tudi) v nas, njihovi medsebojni komunikaciji, združevanju, pa tudi težavah; v naslednji sobi sledi posnetek pogovora s Pavlom Medveščkom o slovenskih starovercih, skozi katerega se odstira način človekove povezanosti z naravo, kakršnega danes pravzaprav ne poznamo več; zatem obiskovalce preseneti ruska umetnica Masharu z »delavnico jedilnih prsti«, kjer najprej razlaga o sebi in drugih ljudeh, ki radi jedo zemljo, o priboljških iz raznih vrst prsti, prisotnih v številnih kulturah po svetu, o glini, ki jo je mogoče kupiti v obliki prehranskega dodatka – in vse to, o čemer teče beseda, lahko prisotni na kraju samem tudi pokusijo ... Gre, skratka, za dogodek, ki skozi mnoštvo nevsakdanjih zornih kotov vzpostavlja mozaik osveženega razumevanja naše umeščenosti v celoto sveta.
Iz ruševin, iz katastrof
Najprej zagledamo površino, posuto z belimi in rožnatimi penastimi kroglicami, lahko bi bil travnik cvetic ali pa pravljično polje slaščic, nanj se z invalidskega stola spusti performerka in avtorica projekta Podrast, Italijanka Chiara Bersani. Majhna je in po »podrasti« se premika leže, spominja na bubo, pridruži se ji še druga performerka, velika, vzravnana. Zvoki, ki spremljajo njune premike, postajajo vse intenzivnejši, kot veter, vse bolj uničujoče bobnenje, kontrapunkt sladkemu travniku, nekaj, kar presega vse človeško. Tudi druga mora zato počepniti, se pomikati po tleh, iščoč bližino prve, v nekem subtilnem približevanju, dotiku. Ta svojevrsten ples postopoma izničuje razlike med njima, v njem sta vse bolj enaki, vse bolj le esenci človeškega v skupnem, onstran razlik, to je »želja po svetlobi za zavezništvo«, sporoča Chiara Bersani, »Iz ostankov / iz ruševin / iz katastrof / iz naših zlomljenih teles / V ohlapnih ligamentih tvojega kolena / sem videla vzhajati prvo sonce«. V tem zloveščem okolju, ki mu preti konec ali nastanek nečesa drugega, drugačnega, je tako še vedno prostor za drugačen pogled, drugačno sobivanje.
Na koncu performerki na oder povabita še hendikepirane ljudi iz občinstva in naenkrat je pred nami cel majhen svet, kjer vsak posameznik s svojo koreografijo dopolnjuje sliko in nas spomni, da svet ni ploščat, ni enak za vse, a smo vsi njegov del.
Za konec: To ni šov!
Sobotni konec festivala je bil, kot se šika: plešoč in ravno prav nor. Lucy McCormick »stvar«, to je glasbeni nastop, ki danes sploh ne more več brez tega, da ne bi bil šov, dekonstruira do dna. Za dober šov, vemo, mora biti že prazno prizorišče paša za oči, in tudi tukaj je: iz cunj in nekaj desk je izdelan portal, kot ga naredijo otroci na igrišču in iz katerega se »spektakularno« pokaže ona, le napol opravljena. Dva »scenska mojstra« nato kuliso umakneta, kostumografka pa jo naglo oblači v nekaj bolj atraktivnega, poliva jo z barvami, da spominja na oskrunjeno morsko deklico, medtem ko se ta trudi peti.
V prevodu: tu ni budžeta za bleščavo, dobro namazano (za)kulisje, tu je vse narejeno na roko in sproti, tu ni backstage garderoberk, ki bi pevko preoblačile v nove in nove kostume, to je proletarski šov, kjer vsi ves čas garajo na odru samem, ni zvezdnic ne hierarhije (»Moja kostumografka ima včasih čudne ideje,« vdano v usodo komentira Lucy, ko ji ta na glavo natika nekaj, kar lahko vidimo le še na cerkniški pustni povorki). To res ni šov, kot večkrat ponovi protagonistka; če prave »zvezde« med ljudi zapeljejo nevidni hi-tech drseči podaljški odra, jo tukaj scenska delavca, ki sta občasno tudi plesalca, tiščita sem in tja v otroškem bazenčku, če v šovu zvezdo dvignejo nevidne vrvi, tukaj leze po ogrodju odra, med petjem pa se kdaj ustavi, da na kratko, v nekakšni resignirani maniri, pokomentira kakšno eksistenčno ali eksistencialno vprašanje. A vsa ta mizerija, ta antiklimaks, do absurda prignani trd, črn kruh umetnikov zunaj mainstreama ima, in v tem je hec, na občinstvo naravnost udarno moč: ker je inteligenten, ker ima odličen humor in ker je – da ne pozabimo! – Lucy izvrstna pevka, je muzika spravila v poskočno prestavljanje nožic tudi ostarele. Lucy McCormick je antizvezda, zato je njeno vesolje morda majhno, a je zabava v njem izvrstna.
