V koprodukciji SNG Opera in balet Ljubljana in Cankarjevega doma bo v četrtek na odru Gallusove dvorane premierno zaživela večna romantična baletna zgodba Giselle, ki jo bomo lahko gledali v koreografiji uglednega španskega umetnika Joséja Carlosa Martíneza. Svetovno uveljavljeni plesalec in koreograf je nedavno prevzel položaj direktorja Baleta Pariške opere, te dni pa se je povsem posvetil delu z ljubljanskim baletnim ansamblom, da ga pripravi na ta velik in tehnično zahteven podvig.
Tradicija na sodoben način
»Moja Giselle je tradicionalna Giselle, a vendar jo bom predstavil na svoj način, s sodobnejšim pridihom. Tradicijo bom poskušal približati današnjemu času in občinstvu. V koreografskem smislu delam s klasičnimi koraki, bo pa balet povsem fluiden, tekoč, čustven. Najpomembnejša v njem bodo čustva, ki jih bo najprej občutilo občinstvo,« je povedal koreograf. Izpostavil je, da izhaja iz tradicije francoskega baleta in da se bodo s tem, ko bo glavna vloga Giselle zaupana prvakinji sanktpeterburškega Mariinskega baleta Anastaziji Matvijenko, zanimivo prepletle prvine francoske in ruske baletne šole.
Poleg omenjene prvakinje sanktpeterburškega Mariinskega baleta bo med solisti v vlogi princa Albrechta nastopil solist ljubljanskega baleta Kenta Yamamoto. V vlogi Giselle bodo plesale še Chie Kato, Marin Ino in Nina Noč, kot princi pa tudi Filip Jurič, Filippo Jorio in Yujin Muraishi. Koreograf Martínez je Giselle nazadnje postavil lani v Zagrebški operi, a kot je zagotovil, bo ljubljanska različica tako koreografsko kot vizualno osvežena. Petkovi premieri bo do 28. januarja sledilo še osem ponovitev.
Pojav špičk
Zgodnja leta 19. stoletja je baletni svet zaznamovala prava revolucija in balet Giselle je bil na pariških odrih plesna novost skupaj s plesno tehniko en pointe, po domače plesanja na špicah, kar je do danes ostalo nepogrešljiv del baleta. Z Giselle se je ustvaril pravi emblem francoskega romantičnega baleta, kot ugotavlja muzikologinja Monika Marušič. Ta balet je denimo med zvezde izstrelil italijansko primabalerino Carlotto Grisi, francoski skladatelj Adolphe Adam pa je z njim doživel največji uspeh svoje kariere. Nadvse uspešna je bila že premiera 28. junija 1841 v Narodni operi v Parizu.
Zgodbo za libreto o nesmrtni ljubezni je francoski pesnik Théophile Gautier našel v delu Nemčija (De l'Allemagne) Heinricha Heineja, v katerem avtor pripoveduje o vilah, ki so duhovi mladih neporočenih žensk. Svojo nepotešeno strast do plesa mirijo tako, da ob polnoči vstanejo iz svojih grobov in plešejo z mladeniči, ki pridejo mimo, vse dokler ti od izčrpanosti ne omagajo v smrt. Muzikologinja dodaja, da je Gautierja Heinejeva pripoved povsem prevzela, zamisel za balet pa je dodatno podkrepila poezija Victorja Hugoja z naslovom Duhovi (Phantoms). Svojo zasnovo je Gautier nato delil z libretistom Henrijem Vernoyem de Saint-Georgesom. Zgodbo in libreto za Giselle sta pripravila v pičlih nekaj dneh, Adam pa je glasbo skomponiral v zgolj treh tednih. Pri tem pa menda niso nič trpeli, le uživali, kot je ostalo zapisano v virih.
Glasba, ki je bila vzor Čajkovskemu
Muzikologinja Monika Marušič meni, da se »inovativnost Adamove glasbe odraža z v partituri vtkanimi ponavljajočimi se temami oziroma motivi, ki slikajo protagoniste. Po Adamovi uporabi motivov se je pozneje zgledoval tudi Čajkovski, ko je leta 1876 ustvaril balet Labodje jezero.« Ameriški dirigent Kevin Rhodes, ki bo predstavo glasbeno vodil in že četrtič sodeluje z ljubljansko operno-baletno hišo, je povedal, da je bila Adamova glasba ob času nastanka zelo moderna, medtem ko mu je osebno všeč predvsem zato, ker lepo barva značaje protagonistov.
Umetniški vodja baleta SNG Opera in balet Ljubljana Renato Zanella je dodal, da je nova postavitev klasičnega baleta za ustvarjalce vedno izziv v smislu, kako tradicionalnemu baletu vnesti sodobnega duha.
