Arheologija upora v resnici ni cel naslov razstave, ki skozi likovno, diskurzivno in performativno govorico tematizira zgodovino feminističnih gibanj in projektov, ki so bili večinoma usmerjeni proti nasilju in za mir. Drugi del naslova je Popravek za prihodnost – česa bolj potrebnega od tega pa si v tem času skorajda ni mogoče zamisliti, če naj prihodnost sploh bo. V Škucu je tako več umetnic predstavilo različne zgodbe, od alžirskega brisanja vloge, ki so jo v boju za neodvisnost odigrale ženske, do opozarjanja na problem migracij v Jordaniji in posebnega položaja žensk v njih. Razstava z različnih vidikov zastavlja vprašanje, kaj je ženski upor, ki ga v svoji knjigi tematizira tudi referenčna britanska raziskovalka Angela McRobbie, poljska aktivistka in umetnica Zuzanna Hertzberg pa ga je osvetlila skozi fenomen pregrad, ki v sinagogah ločujejo moške od marginaliziranih žensk.
Tudi zamujeno se vrne
Predstava Nihče več ne žvižga je pod vodstvom gledališke režiserke Brine Klampfer in koreografinje Vite Osojnik nastala v okviru mednarodnega projekta Uprizarjati spol – Ples v tvojih čevljih. Skupina prostovoljk in prostovoljcev med 27. in 74. letom je tri leta raziskovala zgodovino svojih (intimnih) odnosov skozi optiko družbenih pričakovanj, omejitev in tabujev. Rezultat je zanimiv: če nas na eni strani pričaka dobro znana zagnanost naturščikov, njihova iskrivost in živost ob tej novi možnosti opolnomočenja, je v tem projektu na drugi strani tudi tisto, kar običajno v takih projektih umanjka: profesionalizem, ki ga tokrat profesionalne udeleženke ne skrivajo. To soočenje je odlično vidno v prizoru plesa, kjer se ta razlika kaže kot dejstvo, pomembno, a nezaznamovano dejstvo. Končno vsesplošno rajanje travestije pa deluje kot nekakšen ventil sprostitve onkraj norm, ki niso bile zgolj lepi »spomini na mladost«.
Zagonetke telesa in duha
Naključje je hotelo, da je film Telo, ki je na Festivalu slovenskega filma pred tednom prejel nagrado za najboljši dokumentarni film, doživel prvo javno srečanje prav z občinstvom festivala Mesto žensk, kamor še kako sodi. Film se začne s študentskimi posnetki, ki jih je režiserka Petra Seliškar posnela pred 22 leti in na katerih je videti njeno prijateljico Urško, pianistko. (»Ves čas je težila s to svojo kamero, tako dolgo, da sem se navadila,« je po projekciji povedala Urška.) Petra Seliškar je bila s kamero navzoča tudi, ko je Urška rojevala, pa ko je hčerkici pojasnjevala življenje mravelj. In potem tudi, ko jo je najprej udaril herpes, nato pa encefalitis, ko je visela na nitki, pa skozi dolgotrajno rehabilitacijo, vrnitev v normalno življenje, ki ga je znova presekala še ena čudna in spet skoraj fatalna bolezen.
To beleženje prijateljičinega življenja, ki se je začelo kot vaja, kot štos, se je tako spremenilo v svojevrsten podporni projekt, v obliko odločnega združenega boja zoper vse te nesramne bolezni, ki jih je bilo treba razgaliti, jih presvetliti, zarotiti, scvreti in odgnati. S premišljeno montažo naglih, »ukradenih« posnetkov v bolnišnicah in »home« posnetkov Urškinega družinskega življenja, ki se izmenjujejo z meditativnimi prizori ob Prespanskem jezeru, posvečenem prostoru tega dolgega prijateljstva, nastaja nelahka in večplastna pripoved o zagonetnih vezeh med telesom, ki se gre svoje nedoumljive ekscese, in duhom, ki blodi po svojih poteh in bije svoje bitke; a morata najti skupen jezik, če naj preživita.
Tiho umirajo proge
Železniške proge tiho umirajo v žalostnih državah, pove pripovedovalski glas, ki nas v novem izvrstnem dokumentarcu Nike Avtor Obzornik 242 – Sunčane pruge pelje čez hribe in doline, po katerih je nekoč potekala železniška proga Šamac–Sarajevo. Takšne žalostne države so nastale tudi iz SFRJ: vlak, to najbolj demokratično, udobno, ekološko in poceni prevozno sredstvo, so nove političnoekonomske elite povsod sistematično demontirale in nadomestile z nevzdrževanimi ali dragimi plačljivimi sprivatiziranimi cestami.
Več kot 210.000 brigadirk in brigadirjev iz različnih koncev SFRJ in več kot 5000 prostovoljcev iz drugih držav je leta 1947 v pičlih sedmih mesecih z najosnovnejšim orodjem in golimi rokami zgradilo 250 kilometrov dolgo železniško progo, predore in mostove. (Slovenske železnice potrebujejo sedem mesecev, da vključijo računalnik.) Nika Autor je z zbiranjem izjemnega fotografskega gradiva in s posnetki krajine, skozi katero je proga potekala, sestavila zgodbo o nekdanji državi, ki je ob vseh stranpoteh vendar imela jasno vizijo o javnem dobrem in ki je premogla tudi izjemne strokovnjake in organizatorje takšnega megapodviga. V povojni izgradnji, tako kot so to počeli drugod po Evropi, je znala motivirati prebivalce. Hkrati je to zgodba o času, ko so ljudje še verjeli v prihodnost, za katero so bili pripravljeni žrtvovati neštete žulje. Progo, ki je potnikom ponujala čudovite poglede na pokrajine, so v veliki meri gradile ženske, ki jih vidimo zavihanih rokavov, v krilih in kopalkah, zavzete in neobremenjene. Prvo uničenje jo je zadelo med jugoslovansko vojno, z daytonskim sporazumom je bila presekana na pol, njeni vitalni deli pa privatizirani. Zadnji vlak na progi Šamac–Sarajevo je odpeljal leta 2011. Danes je del razpadajočega, degradiranega okolja.
