Zaradi bolezni je doživel pomembno spremembo: tokrat so bili avtorji Dunja Zupančič, Aljoša Živadinov Zupančič in Gregor Mesec. O teh spremembah so spregovorili Dunja Zupančič, Dragan Živadinov in Aljoša Živadinov Zupančič.
Molekular/II je bil prvič izveden septembra v Stari elektrarni, pospremila ga je tudi razstava, pred koncem leta pa se je preselil v vaš matični prostor OSMO/ZA. Morda za začetek, znova: kaj so informansi znotraj 50-letne predstave Noordung?
Dunja Zupančič: Termin informans je Draganov gledališki izum, ki sem ga sama prenesla tudi v vizualno umetnost. Beseda posredno izhaja iz umetniške biografije Josepha Beuysa, ki je v šestdesetih letih, poleg desetine performansov, izvedel tudi eno samo, ampak izjemno pomembno, »informacijsko akcijo«. Iz tega dejstva je Dragan izpeljal novo razvojno umetniško obliko. Gledališki logiki transformansa, ki je vladal na odru več kot dve tisočletji, in performansu je v času informacijskega sveta dodal še – informans. To je scenska oblika, ki gledalca informira, na kateri točki smo postgravitacijski umetniki znotraj procesa petdesetletne predstave Noordung::1995–2045. Istočasno je naš zadnji informans Programmata poklon pionirju računalniške umetnosti Edvardu Zajcu in njegovi knjigi iz leta 1979 z naslovom Informatrix.
Pod tokratni informans ste zaradi bolezni Dragana Živadinova podpisani vi in vaš sin. Kaj je za vas, ki ste se doslej ukvarjali predvsem z likovnim delom, pomenila ta nova vloga? Je drugačna, morda tudi težja?
Dunja Zupančič: Moja vloga se v tokratnem informansu ni nič spremenila. Pred vsakim novim projektom imam občutek, da začenjam iz točke 0 za 0. Skozi desetletja sodelovanja z Draganom v predstavah, gledaliških in vizualnih informansih, sem zgradila svoj vizualni jezik. Moja umetniška naloga je bila proizvesti dramaturgijo prostora, ki jo je Dragan naselil z mitom in konfliktom. Z Aljošo pa sva prvič sodelovala v njegovi predstavi Evakuacija duha. Tako kot sem jaz zaupala njegovemu načinu uprizarjanja, je on zaupal moji metodi gradnje scenskega prostora. Zame je bila to zagotovo zelo vznemirljiva in odgovorna naloga. Najino skupno delo v okviru Delaka je torej spontano nadaljevanje že vzpostavljenih umetniških procesov.
Dragan Živadinov: Mi trije smo letos postali Teatrska produktivistična družina: Živadinov-Zupančič-Živadinov. Latinska beseda companio – kompanija, podjetje – nam kaže, da je izraz sestavljen iz com, kar pomeni skupaj, in besede panis, pomen katere je kruh. Skupaj do kruha. Tako je veljalo vse do 14. stoletja. Kasneje se je beseda razvijala v dve smeri. Oxfordski etimološki slovar pravi, da se je beseda kompanija leta 1550 vzpostavila kot skupina prostovoljno združenih in podobno mislečih pri izvajanju česar koli. Kot takšna se beseda pojavlja tudi pri Williamu Shakespearu. Oton Župančič jo v 20. stoletju natančno prevaja kot – podjetje. Šele kasneje dobi beseda zoprn, skoraj odvraten predznak. Komercialen. Kot poslovno združenje ali kot vojaški del pehotnega polka. Naj parafraziram: za podjetje je najbolje, da je družinsko podjetje, za vsako družinsko podjetje pa je najbolje, da ga sestavljajo tri osebe. Mi trije smo teatrski produktivisti.
Ste imeli dvome glede tega novega, zdaj medgeneracijskega sodelovanja znotraj »družinskega podjetja«, kjer je potomec pogosto samoumevna izbira, a mu to morda prekriža njegove načrte?
Dunja Zupančič: Dejstvo je, da se Delak pomlaja, tako kot večina neodvisnih zavodov, ki so bili ustanovljeni v preteklem tisočletju. V naslednjih štirih letih bomo začeli intenzivneje sodelovati z gledališkimi režiserkami in režiserji najmlajše generacije.
Kar se mene tiče, Aljoša sploh ni bil samoumevna izbira. Z nama z Draganom je, zaradi umetniških projektov, prepotoval pol sveta. In v obdobju odraščanja se je seveda želel distancirati od vsega, kar sta njegova starša proizvajala. Na koncu pa je, po študiju primerjalne književnosti, vseeno pristal v gledališču. Ali je to zanj prekletstvo ali blagoslov, na to si bo odgovoril sam. Zame je proces umetniškega delovanja oboje.
Aljoša, v svojih dosedanjih predstavah ste se posvečali temi absurda razmerij moči med posamezniki v različnih družbenih strukturah, problematiki spola, Drugega. Daleč od Maleviča, konstruktivizma, breztežnostnega prostora. Kako doživljate ta prestop v »območje staršev«?
Aljoša Živadinov Zupančič: Na neki način sem imel znotraj nesreče, da je Dragan zbolel, tudi srečo, da sem leta 2022, pred diplomo na AGRFT, vstopil v profesionalno ustvarjanje gledališča. V projektu SNG Drame Čakajoč Supermana sem dobil izjemno priložnost in tam režiral predstavo Težko je biti bog po romanu bratov Strugacki, ruskih avtorjev, ki govorita o zločinih v času Sovjetske zveze. Naključje je hotelo, da je predstava sovpadla s časom, ko je Rusija napadla Ukrajino, in je tako zazvenela čisto drugače, kot bi sicer. Drugi preizkus je bila režija predstave Amsterdam izraelske dramatičarke Maye Arad Yasur istega leta v Mini teatru. Tako sem v letu diplomske predstave brez kakršne koli povezave z Delakom imel priložnost delati samostojno, četudi so me tam še majčkeno držali v celofanu. Tu, v Delaku, pa je nenadoma šlo zares. Po prvi Draganovi kapi se je namreč še zdelo, da sem le vskočil, da dokončamo sezono, po drugi kapi pa je bilo treba »zvoziti« še cel lanski program.
S projektom Noordung sta pravzaprav brata, le leto ste mlajši od njega, tako da v neznano niste vstopili.
Aljoša Živadinov Zupančič: To drži, ravno zato sem se mu dolgo upiral, na vse načine. Kolebal sem med študijem primerjalne književnosti, filozofije in pomorstva in pristal na primerjalni književnosti. In ja, z Noordungom sva brata, Draganovo gledališko logiko sem že tako ponotranjil, da sem jo intuitivno prevzel, četudi si upam trditi, da gradim svoj gledališki jezik. Kot se je Dragan pošalil po informansu: »To je Aljoša, ki režira Živadinova, kot da je Shakespeare.« Na neki način to drži: tako kot se Dragan navezuje na pretekle umetniške avantgarde, sem se jaz navezoval nanj. Vsebina pa je postala osebna skoraj po naključju. Tako kot se je Dragan, ki že leta sodeluje z Markom Mlačnikom, pred leti soočil z njegovo boleznijo, tako sem se zdaj jaz z Draganovo.
Ali torej v prvi vrsti nadaljujete delo, ali vpeljujete nekaj novega?
Aljoša Živadinov Zupančič: Odgovor na oboje je: ja. V naslednjem štiriletnem programskem obdobju se bomo fokusirali na sodelovanje z mladimi, torej z mojo generacijo, saj je zelo veliko mladih umetnikov, ki nimajo možnosti delati, četudi so že uveljavljeni, nagrajeni.
Postali boste torej delodajalec svojim kolegom?
Aljoša Živadinov Zupančič (smeh): Res je. Na eni strani bo torej šlo za pomlajevanje Delakove logike, a njegovega statuta, ki je bil napisan pred 25 leti, se vsekakor mislimo držati, kar pomeni, da bomo še zmeraj izhajali iz avantgarde 20. stoletja, iz konstruktivizma in suprematizma. Letošnje leto bo posvečeno stoti obletnici konstruktivizma, pripravili bomo predstavo Evakuacija duha o Kosovelu, avgusta pa dogodek v telovadnici srednješolskega centra na Aškerčevi, kjer je bila prva Černigojeva konstruktivistična razstava. Seveda se bomo posvečali tudi Edvardu Zajcu in novim tehnologijam ... Na vsak način pa računamo, da se bo v prihodnjih štirih, osmih letih zgodil nekakšen zasuk, da to ne bo več samo gledališče Živadinovov, ampak tudi gledališče novih generacij.
Se je skozi vajini ne povsem enaki optiki skozi čas, v skoraj 30 letih, kakor koli spreminjal vajin koncept, pogled na 50-letno predstavo Noordung::1995–2045?
Dragan Živadinov in Dunja Zupančič: Fascinantna je časovna dimenzija, ki je ni mogoče predvideti v intervalu desetih, kaj šele petdesetih let. Ta dimenzija je razpeta med ponavljanjem in neponovljivostjo. Poleg metode, koncepta in konteksta čas dobesedno razvija in režira umetniško delo. Petdesetletni projekt je več kot kompleksna gledališka umetnina. Vanjo vključujemo tudi razvoj novih tehnologij za nadgradnjo umetniških satelitov – umbotov in sintapiensov – programov, kot so BIO:grafika, BIO:logika in BIO:mehatronika.
Prva ponovitev Noordunga je bilaleta 2005 v ruskem Zvezdnem mestu na modelu Mednarodne vesoljske postaje, druga leta 2015 v Ksevtuv Vitanju – obe lokaciji sta do danes propadli, obe zaradi politike. Kaj si obetate glede tretje
ponovitve prihodnje leto?
Vsi: Vsi umetniški presežki se nam zgodijo v prehodih iz cone somraka. Upam, da bo tudi tokrat tako. Seveda živimo v letih preloma. Vemo pa, da leta 2025 tretja ponovitev predstave Noordung::1995–2045 zagotovo bo!
