Pod režijo se prvič podpisuje Sebastian Cavazza, ki je režijsko delo opravil vrhunsko. Stephensonovo besedilo, ki ob branju dialogov kar teče, je uspešno prestavil na odrske deske. Cavazza je predstavo zasnoval na način, da si je gledalec primoran sam ustvariti domišljijski prostor, v katerem se odvija zgodba, s tem pa v ospredje postavi trpko Stephensonovo besedilo, ki ga je v slovenščino izvrstno prevedla dramaturginja predstave Eva Mahkovic. Dolgoletne igralske izkušnje, tako na odru kot pred kamero, je Cavazza izkoristil sebi v prid ter uprizoritev in režijo izvedel brez napak.
Mamo Christine, natakarico Victorio in meščanko Claudie upodobi Tanja Ribič. S svojim šepetajočim glasom nas z začetnim monologom popelje v zgodbo svoje družine. Spretno uprizori tri med seboj različne like in niti za trenutek ne podvomimo, koga upodablja. Boris Ostan je v vlogi moža in očeta Bernarda, moškega srednjih let, ki ljubezen išče zunaj štirih sten svojega doma, naravnost izvrsten. Čeprav se zdi, da je od družine povsem odtujen, se njegov lik ob smrti njegove žene povsem spremeni, postane nežen, žalosten in izgubljen. Tanja Ribič in Boris Ostan uprizorita zakonski par, ki je izgubil vso ljubezen, a drug brez drugega v resnici ne moreta živeti. Ajda Smrekar prepričljivo upodobi razuzdano in v življenju povsem izgubljeno mladenko Jess, na katero je alkoholizem matere najbolj vplival. Pretresljiva je Viktorija Bencik Emeršič, ki upodobi nekdanjo odvisnico Ashe, ki se poskuša spraviti nazaj v utečene tirnice življenja zavoljo svojega nekajmesečnega sina. Ob njenem monologu nas preleti srh in ne moremo si pomagati, da se nas njena zgodba ne bi dotaknila. Živahnega in izgubljenega študenta upodobi Matic Lukšič, ki tako kot mnogi študentje današnjega časa ne ve, kaj bi naredil s svojim življenjem. In prav v njegovem liku se bo prepoznal marsikateri mlad gledalec, ki si še išče in ustvarja prostor pod soncem. Preostale like več kot verodostojno upodobijo Branko Jordan, Tomo Tomšič, Filip Samobor, Tjaša Železnik in Veronika Železnik.
Scenograf Branko Hojnik je na velikem odru MGL ustvaril nedoločen prostor. Tako so liki lahko v nekem trenutku v katedrali, spet drugič v mrtvašnici ali v restavraciji. Vse dogajanje se odvija okoli vrtljive mize, ki je lahko mrtvaški pult, jedilna miza, spalnica ali stopnišče. Tako besedilo še dodatno stopi v ospredje, saj si moramo gledalci sami zamisliti okolje, v katerem se znajdejo liki. Odlično. Osebnost likov poudari odlična kostumografija, ki je kreacija Jelene Proković in Saše Dragaš.
Pohvaliti moramo tudi glasbeno opremo uprizoritve, pod katero se podpisuje Darja Hlavka Godina. Zvočna podlaga podpira težo besedila.
Sebastianu Cavazzi ter prevajalki in dramaturginji Evi Mahkovic je uspelo iz besedila izluščiti najpomembnejše. Družino današnjega časa, katere starša sta odtujena, a kljub temu ne zmoreta drug brez drugega, otroci na poti do odraslosti zapadajo v eksistencialne krize in krize identitete, sočasno pa se vsi protagonisti drame borijo proti kaosu v samih sebi. In ob koncu jih, tako kot mnoge izmed nas, znova poveže in zbliža prav smrt najbližje osebe. Luč ugasne je tesnobna pripoved o trpkosti neke družine.
