Dela Bertolta Brechta so na slovenskih odrih vsaj v zadnjih letih razmeroma redka, nemara tudi zato, ker je dovzetnost zanje, kot tudi prepoznanje njihove »aktualnosti«, do določene mere odvisna od občutljivosti za nemalokrat zagatno brechtovsko dialektiko, ki ob natančnem in skoraj suhem seciranju tako človeške narave kakor družbenih protislovij v sebi skriva vrsto uprizoritvenih in interpretativnih pasti – še posebej ob takšnem ali drugačnem premeščanju kontekstov, kakršnemu smo na neki način priča tudi v uprizoritvi Strah in beda Tretjega rajha, ki so jo v režiji Sebastijana Horvata pripravili v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Kina Šiške. Zamisel, da bi Brechtovo zbirko »malih komadov« (prevedla jo je Urška Brodar), ki je predstavi posodila naslov in v kateri nemški dramatik skozi množico kratkih samostojnih dramskih črtic zarisuje duha vsakdana v obdobju dokončnega vzpona nacizma, uporabili kot izhodišče za premislek obrazov sodobnega fašizma, se zdi v osnovi povsem obetavna; vendar pa se »nadgradnja«, torej dodatni prizori, ki sestavljajo drugo polovico predstave in jih je v sodelovanju z nastopajočimi zasnoval dramaturg Milan Ramšak Marković, navkljub svoji izzivalnosti izkaže za konceptualno premalo domišljeno, na trenutke kar nekam plitko, v svojem sporočilu pa tudi dvoumno – vsaj v primerjavi z jasnimi stališči samega Brechta.

Prvi del uprizoritve, postavljene v šišenski Katedrali, kjer se prizorišče od odrske ravnine v ozadju podaljšuje v široko brv, ki se zajeda med občinstvo (scenografska zasnova Igorja Vasiljeva z namigovanjem na okolje modne revije morda nakazuje tudi na to, da smo priča nekakšnemu »katalogu« živih podob, ki jih ne gre vselej jemati preveč naravnost ali zares), zanesljivo sledi Brechtovi predlogi, ki skozi epizode življenj običajnih ljudi vseh družbenih slojev zarisuje krhko skupnost, ki se pod surovo težo revščine, propagande in ustrahovanja, pa tudi golega nasilja, počasi utaplja v fašizmu; kostumografija Belinde Radulović je tukaj stilizirano realistična, »funkcijska«, podobno velja tudi za natančno izdelane igralske prispevke, razpršene skozi paleto raznovrstnih likov (v spominu denimo ostajata Janja Majzelj v trpki vlogi odhajajoče judovske soproge ali Ivana Percan Kodarin kot preprosta starka, ki blekne besedico preveč), zlovešče vzdušje podčrtuje glasba Draga Ivanuše. Ob prelivu v »analizo« sodobnosti predstava ohrani obliko kolaža, vendar pa se formalno in žanrsko razpre, zamenja se tudi perspektiva, kot v kakšni Brechtovi učni igri – iz hladne vivisekcije avtoritarnih mehanizmov in njihovih širših posledic preklopi v pretežno spodletelo »subverzivno afirmacijo«, ki si za podlago jemlje najbolj oguljene mobilizacijske strategije nove desnice; tako nam ponudi slike migrantov, ki bodo dobrodušnim zahodnim gostiteljem najprej vsilili svojo kulturo ter jih nato pobili, pa groteskne celice radikalnih feministk, od baze odtujenih pripadnikov salonske levice, nazadnje tudi sklepno roganje politični korektnosti ter »kulturi črtanja«, ki ga Stane Tomazin privede do skorajda absurdnih razsežnosti. Težava je zlasti v tem, da to karikiranje »desnih« stereotipov ne stopi zares iz območja plakatnega pogleda na družbena protislovja, kaj šele, da bi ga spodmaknilo – če predstava ob vzporejanju razmer v nacistični Nemčiji z današnjimi kulturnimi boji dovolj dobro pokaže, da »napačna zavest« proletariata ni nekaj novega ali presenetljivega, se obenem zdi, da pri tem ne pride dlje od vprašljive ugotovitve, da avtoritarna zahteva po »narodni enotnosti« iz fašističnih režimov vsaj za slehernika ni tako zelo drugačna od pogosto pokroviteljske drže »identitetnih politik«.

Morebiti pa je mogoče iz več kot dve uri trajajoče in občasno ekscesne uprizoritve potegniti še en sklep. In sicer ta, da v demontirani neoliberalni družbi, kjer »biti poučen« pomeni takšno ali drugačno »alternativno« razlago resničnosti, naj gre za čipe v cepivih ali pa katero drugo zaroto globalne kabale, ne pa prepoznavanja strukturnih nasprotij ali »razrednih interesov«, impotentnost tako imenovanih »progresivnih« politik korenini predvsem v tem, da niso dovolj nore, ali povedano drugače – da ne verjamejo več v »nemogoče«, kaj šele, da bi to zahtevale.