Besedilo za operno štiridejanko v osmih slikah Trubadur italijanskega skladatelja Giuseppeja Verdija iz srede 19. stoletja je napisal Salvatore Cammarano po igri El Trovador (1836) španskega dramatika Antonia Garcie Gutierreza, zaradi nenadne smrti jo je dokončal Leone Emanuele Bardare. Kritika libreta je njegova nejasnost, vseeno pa je opera, sicer izjemno bogato melodična, že ob krstni izvedbi januarja 1853 v rimskem Teatro Apollo doživela pravo zmagoslavje. V celoti so morali ponoviti tretje in četrto dejanje.

Najbolj znana odlomka iz opere sta zbor ciganov iz prve slike drugega dejanja ter Manricova stretta Di quella pira, l'orrendo foco iz druge slike tretjega dejanja. Slednjo večinoma tenoristi pojejo s končnima visokima C-jema, čeprav je skladatelj v partituri predvidel »le« A, torej ton in pol nižje. Za premiero leta 1857 v Parizu je Verdi, kot je bila tedaj navada, napisal tudi baletni odlomek, ki ga je vstavil neposredno za zborom vojakov.

Skozi ženski princip

Tako po svetu kot tudi pri nas je Trubadur repertoarna stalnica. V Ljubljani je opero prvič izvedla italijanska operna družba že aprila 1860, torej samo nekaj let po nastanku, nocojšnja premiera v novi postavitvi režiserke Yulie Roschina pa bi morala zaživeti že pred dvema letoma, a je ustvarjalce ustavila pandemija. Režiserka se je odločila, da v operno zgodbo vstopi skozi ženski princip, skozi Azucenine oči, oči »antijunakinje«, kar mnogi operni poznavalci pozdravljajo kot zelo smelo režijsko odločitev - namreč lik Azucene je pogosto v postavitvah premalo ožarjen, je pa izjemno tehten; celo Verdi je najprej hotel opero poimenovati po tem liku.

»Zgodba me je popeljala zelo globoko v raziskovanje določenih plasti, ker se mi zdi kot taka zelo arhetipska, z močno simboliko. Po prvem branju mi je delovala precej neverjetno, s toliko dramatičnimi in tragičnimi elementi,« je dejala. In ko je trčila ob vprašanje aktualizacije zgodbe, se je poslužila svoje preverjene metode - pripovedovanja skozi simbole, podobe, arhetipe. Zgodbo je postavila na ruševine nekdanjega svetišča, ki je nekoč služilo čaščenju narave, matere Zemlje, katere osrednji element je Luna, »ta pa je nosilka ženskega principa, kar povezujemo z nevidnim, intuitivnim, mističnim, iracionalnim; in te ruševine, ki so bile nekoč v funkciji čaščenja, so v bistvu ruševine, na katerih ljudje še vedno živimo.« Zgodbo po njenem žene tako ljubezen in svetloba, utelešena v Leonori, kot tudi maščevanje z Azuceno, ki sicer v španščini pomeni bela lilija Marije Device, kar je v krščanstvu simbol čistosti. »To izhodišče mi je služilo za razmislek, kaj je sploh pomenil sežig Azucenine matere na grmadi. Priča smo neki usodnosti, ki se mora odvrteti, mi pa smo skozi simboliko vendarle iskali svetlobo.«

Koreografinja in plesalka Ana Pandur, za katero je to prvo sodelovanje z opero, »pri delu s telesi, tokrat telesi pevcev, vedno izhajam iz utelešenja neke zgodbe, izkušnje. Posebej sva z režiserko premislili oba moška lika, njuno ozadje in iz kakšne stiske izhajata; vzgojena in pahnjena v maščevanje je bila nenazadnje tudi Azucena. Pri tem meje zanimalo, kako se travmatske izkušnje generacijsko vpisujejo v telo in kako se ob izkušnji novega sprožilca znova sprožijo tudi travmatični občutki.«

Čutiti Verdija v sebi

Dirigent Roberto Gianola je povedal, da je Verdi v njegovi krvi, da ga nadvse rad dirigira, »takrat oživim, čutim ga v sebi. Z eno roko se zelo trudim, da bi držal zvok orkestrske mase navzdol, z drugo pa dajem impulz pevski izvedbi, vendarle so pevci najpomembnejši protagonisti opere.« Azucena bo Monika Bohinec, mezzosopranistka, zaposlena v Dunajski državni operi, tam je to vlogo že pela, v ljubljansko Opero pa se vrača po dvanajstih letih. »Ta vloga je že karakterno velik izziv, Verdi od mezzosoprana zahteva vse - od kontraaltovskih nižin do sopranskih višin. Verjetno je Verdi hotel držati to notranjo napetost v njej, kajti ves čas podoživlja svojo tragično preteklost in ne najde notranjega miru. Tu gre za temnejša čustva, ima pa tudi svetlejša, ko je v odnosu s svojim sinom Manricom, tu so tudi pevske fraze toplejše, mehkejše, bolj lirične.« Hišni prvak Branko Robinšak, ki tokrat z vlogo Manrica obeležuje svoj 40.-letni umetniški jubilej, je ravno tako opozoril na »dvotirno« napisano vlogo: »Ko Manrico sliši Leonoro, teče tja, ko pa mamo, »mama je seveda mama«, pa k njej. Bi rekel, da gre za pravi italijanski karakter tega trubadruja. Ampak ker je glasba tako čustveno poglobljena v vseh ozirih, genialno napisana na besede, je potem toliko bolj zanimivo iskati vse mogoče barvne nianse glasu ter kako to s kolegi pevci prenesti z odra do ljudi.«

Operna gostja sopranistka Elvira Hasanagić bo Leonora, z Verdijem se srečuje četrtič: »Od ene do druge vloge se premikam z večjim entuziazmom, ker spoznavam, da je Verdi absolutno poznavalsko pisal za pevske glasove. Tako kot je pri Azuceni skozi dva skrajna registra izražal napetost, je to pri Leonori storil z mehkobo.« Povedala je še, da so v solistične vloge tokrat dejansko postavljene »verdijanske štime«. Med solisti gosti je tudi Jure Počkaj, ki pa je to njegov že četrti Verdi z Elviro Hasanagić, »in ko delaš tako veliko vlogo, je vsakič posebna izkušnja.« Po nocojšnji premieri v prvem sklopu sledi še šest ponovitev ter dve v mesecu maju.