Roman Draga Jančarja Severni sij (1984), nemara eno osrednjih del sodobne slovenske literature, je svojo prvo odrsko postavitev doživel že pred časom – namreč leta 2005, ko je njegovo dramatizacijo, za katero je poskrbel sam pisatelj, v mariborski Drami zrežiral Mile Korun. Nocoj bo njegova vsebina ponovno zaživela skozi uprizoritev Severni sij. Erdman. v zasnovi in režiji Primoža Ekarta. Predstavo, ki je nastala v skupni produkciji zavoda Imaginarni in Lutkovnega gledališča Ljubljana, bodo premierno odigrali danes in jutri v Palači Cukrarna, v prihodnjih dneh pa bo v tem delu kompleksa, ki še ni obnovljen, sledilo tudi več ponovitev.
Portret napetega časa
Režiser Primož Ekart je pri tokratni priredbi izhajal tako iz besedila romana kakor tudi iz Jančarjeve dramatizacije, sicer pa je predstava Severni sij. Erdman. le prva polovica njegove interpretacije tega dela – če se nocojšnja premiera osredotoča zlasti na nekatere izbrane prizore iz Jančarjevega romana, ki jih je mogoče zgibati v ambientalno, s podobami izdatno zaznamovano uprizoritev, ki enakovredno prepleta različne medije in izraze, naj bi spomladi v Cankarjevem domu sledila tudi bolj »dramska« različica iste predloge z razširjeno zasedbo. Osnovna zgodba pa seveda v obeh primerih sledi izvirniku: v Maribor, sicer svoje rojstno mesto, ki pa ga je zapustil že v otroštvu, ravno na prvi dan leta 1938 pripotuje tujec, Josef Erdman; sestal naj bi se s poslovnim partnerjem, ki pa ga ni in ni na spregled, zdi se celo, da se je za njim izgubila vsaka sled. Med čakanjem se živčni Erdman trajno nastani v hotelu in začne spoznavati razne prebivalce mesta, med njimi premožnega inženirja Franja Samso, s katerim se začne družiti, nakar se zaljubi še v njegovo ženo Marjetico; v vrtincu zapletenih osebnih okoliščin, pretiranega predajanja alkoholu ter spominov, ki mu vztrajno kratijo spanec, se Erdmanu vse bolj mrači um, blaznost pa ga dokončno zajame, ko mesto obsveti severni sij...
Skozi nesrečnega protagonista se pravzaprav zgošča širši portret napetega časa pred izbruhom druge svetovne vojne, sveta razmajanih vrednot, ki že sluti svoj lastni zlom in prihajajočo morijo. Obenem pa se na njegovem obzorju odstirajo še druga družbena in človeška vprašanja, ki se jih bolj ali manj neposredno dotakne tudi tokratna uprizoritev.
Bistvena vloga prostora
Po ogledu ene izmed zadnjih vaj pred premiero je že mogoče presoditi, da gre za nevsakdanjo, a hkrati tudi izredno zanimivo in v sami zasnovi temeljito premišljeno predstavo, katere hrbtenica je prav njeno neobičajno prizorišče: zapuščeni, v mrakobnost potopljeni prazni prostori dotrajane stavbe s svojim grobim videzom in golimi zidovi ponujajo izvrstno ozadje pripovedi o razkrajanju osebnosti sredi sveta, ki propada tako v moralnem kot v fizičnem smislu. Vendar okolje nekdanje industrijske zgradbe pri tem ni le nekakšno »deklarativno« dopolnilo zgodbe, temveč uprizoritev hkrati poganja in širi: medtem, ko se gledalci po Erdmanovi »sledi« pomikajo iz sobe v sobo, posamezni prizori pa se postopno sestavljajo v skorajda nekakšen pasijon skrhanih eksistenc, se množijo tudi perspektive samega dogajanja, naj gre za vsebinsko plastenje ali pa za različne – in mestoma tudi nadvse učinkovite – vizualne prijeme; pri tem velja vsekakor omeniti natančno oblikovanje svetlobe (Andrej Hajdinjak), ki v navezavi s prostorom na trenutke ponudi tudi svojevrstno »filmsko« kadriranje. Celoto vzdušja zaokrožujejo zvočno-glasbena pokrajina (Darja Hlavka Godina), odmerjeno stilizirana scenografija Mete Grgurevič in kostumi, ki jih je zasnovala Tina Kolenik.
Gre torej za uprizoritev, v kateri se na izviren način zlivajo dramsko gledališče, animacija objektov, uporaba lutk in močna vizualna razsežnost – predvsem pa ji uspeva dosegati redko sozvočje besede in podobe. Pomemben prispevek pri tem imajo seveda tudi nastopajoči; Asja Kahrimanović Babnik, Maja Kunšič, Zala Ana Štiglic, Gašper Malnar, Jan Bučar, Martin Mlakar in Andraž Jug zanesljivo oblikujejo paleto raznovrstnih likov, ki se v določenem zgodovinskem trenutku, morda niti ne tako drugačnem od sedanjega, soočajo s koncem sveta, kot ga poznajo.
