Švicarski gledališki ustvarjalec Boris Nikitin je s Slovenskim mladinskim gledališčem pred leti že pripravil predstavo Nasprotje stvari, v kateri je med drugim odmevno tematiziral svobodo govora, populizem in polarizacijo v družbi, k preobračanju ustaljenih perspektiv ter premišljevanju odnosa med resničnostjo in prepričanji pa se zdaj vrača v avtorskem projektu Poslednji kanček fikcije, ki bo premierno uprizorjen v torek ob 19. uri. Predstava, oblikovana v formatu pridige, se loteva teme vere in njenega razmerja do naše (vselej konstruirane) realnosti – pri čemer pa ne gre za nekakšno kritiko cerkvenih institucij, kot bi mogoče kdo pomislil, temveč za »premislek zelo intimnih vprašanj o veri in verovanju«, kakor je poudaril umetniški vodja Mladinskega Goran Injac, sicer tudi dramaturg uprizoritve.

Osrednje izhodišče besedila je znani motiv iz Nove zaveze, o katerem poroča Janezov evangelij: v njem apostol Tomaž noče verjeti, da je Jezus resnično vstal od mrtvih, dokler se o tem ne prepriča na lastne oči. Prizor, ko nejeverni Tomaž vtika prst v Jezusove rane, je znan iz mnogih umetniških upodobitev, četudi ni v Bibliji nikjer neposredno zapisano, da je do omenjenega dotika res prišlo – in prav to neskladje je navdihnilo Nikitina. »Gre za nadvse zanimiv moment: Tomaž noče verjeti kar tako, zahteva fizični dokaz; šele iz empirično ugotovljenega dejstva nato zraste njegova vera,« pojasnjuje. »Če pa se v resnici ni dotaknil rane, kaj to pomeni za vero?« Tega vprašanja se Nikitin loteva z različnih perspektiv, predvsem pa, kot pravi, brez vnaprejšnjih zadržkov ali ideoloških očal. »Želel sem napisati ter uprizoriti pridigo, ki bi bila primerna tako za verujoče kot za neverujoče in kakršno bi si želel poslušati tudi sam. Ne gre torej za zavračanje vere, ampak za poskus premisleka njenih korenin in vzvodov.«

Vera kot stvar avtonomije

Kot pristavlja, je naše razumevanje realnosti, ne glede na naš svetovni nazor, tudi sicer oblikovano skozi različna verjetja in pravila, o katerih se niti ne sprašujemo; ravno o tem razmerju med fikcijo in resničnostjo pa želi spregovoriti predstava. »Zrel odnos do realnosti se kaže prav v tem, da jo po eni strani nenehno preverjaš, po drugi pa se lahko zavestno odločiš, da boš o tej realnosti nekaj verjel. Ali drugače – vera ni nujno stvar dogme, lahko je avtonomna osebna odločitev.« Navsezadnje tudi v gledališču verjamemo v neko »namišljeno« realnost, še doda Primož Bezjak, glavni nastopajoči v predstavi. »Za tisto uro ali dve sprejmemo določeno vero – pristanemo na možnost nekega sveta, ki je hkrati fiktiven in resničen.«

Skladno z vsebino so sprva nameravali predstavo postaviti v cerkvi in za »mešano« občinstvo, torej za vernike, ki morda ne hodijo v gledališče, za obiskovalce gledališč, ki morda ne hodijo v cerkev, in tudi vse tiste vmes. »To bi se mi zdelo edino smiselno,« meni Nikitin. Vendar pa primernega prostora niso našli; v nekaterih cerkvah so imeli zadržke do tovrstne rabe svetega kraja, spet drugod so bili pogoji za uprizarjanje tehnično neprimerni. Tako bo nenavadna pridiga vendarle uprizorjena v gledališki dvorani, kjer pa bo nemara (iz)zvenela nekoliko drugače; pri njeni izvedbi poleg Bezjaka sodeluje še Akademski pevski zbor Tone Tomšič s svojim repertoarjem.