Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega bo nocoj ob 20. uri prva slovenska uprizoritev popolnoma svežega besedila sodobne britanske avtorice, ki pa se ga v skladu z njeno zahtevo pred premiero ne sme napovedovati pod njenim pravim imenom in »dejanskim« naslovom; to nekoliko nenavadno določilo je tesno povezano z vsebino drame, ki obravnava razpokano resničnost v času nadzornega kapitalizma, ko »javno« komunikacijo v digitalnem prostoru s pomočjo neznanih algoritmov obvladuje peščica zasebnih korporacij, aparati oblasti pa »neprilagojene« posameznike nadzorujejo tudi preko njihovega elektronskega odtisa.

»Gre za dramo, ki bi bila težko bolj aktualna, saj govori o prisluškovanju in sledenju, o skritih in odkritih oblikah represije, o 'pravih' in 'lažnih' informacijah, pa tudi o zlorabi družbenih omrežij in tehnologije,« je pojasnila Barbara Hieng Samobor, direktorica in umetniška vodja MGL. Kot dodaja, gre za žanrsko povsem neulovljivo igro, ki ima delno dokumentarni kontekst, deloma pa gre za »povečavo intimnih odnosov in bližin«; nastala naj bi po resničnih dogodkih, vsebina pa pretežno temelji na domnevnih arhivskih posnetkih življenja protagonistov, ki se prepletajo z igranimi prizori na način nekakšne »dramatizirane« reportaže.

Med resnico in fikcijo

Osrednja junaka zgodbe sta Noah in Celeste Quilter, mlada okoljska aktivista, ki ju leta 2021 najdejo ustreljena v njuni hiši – storilec je še danes neznan, medtem pa se je (tudi) na spletu izgubila vsaka sled o tem, da sta sploh obstajala. »Pripoved, zasilno bi jo lahko označili za nekakšno psihološko kriminalko, sicer ni črno-bela, kajti od gledalca zahteva, da se sam odloči, kaj je res in kaj ne; poleg družbenokritičnega naboja igra ponuja tudi vpogled v razmišljanje ljudi, ki utonejo v raznih teorijah zarote,« še pristavlja Barbara Hieng Samobor. Drama je bila krstno uprizorjena lani v Londonu pod naslovom To nisem jaz, njen avtor naj bi bil neznani Dave Davidson, ustvarjalci ljubljanske postavitve besedila pa so se odločili, da ga podpišejo s psevdonimom Rrose Sélavy, alter egom utemeljitelja konceptualne umetnosti Marcela Duchampa.

»To je zelo poseben projekt, ki zastavlja več izzivov že zaradi prepletanja dokumentarnih gradiv in igranih prizorov, v besedilu pa na dvoumen način nastopa tudi sama avtorica,« ugotavlja režiser Jan Krmelj. »Zgodba je sodobna v vsej svoji brutalnosti, skozi desetletno obdobje življenja nekega para pa uspe zajeti vsa protislovja trenutnega časa, določenega z razpršenostjo virov resnice, ki niti nima več nekega privilegiranega mesta. Imamo torej odrsko fikcijo, ki tega ne skriva – toda hkrati ponuja tudi rekonstrukcijo nekega mogoče povsem realnega dogajanja.« Pri načinu postavitve so se odločili za dokumentarni slog, ki ga podpirata video (Dorian Šilec Petek) in scenografija (Lin Japelj), kostume je oblikovala Brina Vidic, dramaturginja predstave pa je Petra Pogorevc. Nastopajo Jernej Gašperin, Diana Kolenc, Ajda Smrekar in Boris Kerč.