»Gledališka igra ni monolog, temveč dialog: med mano in avtorsko ekipo, z igralskimi kolegi ter z občinstvom – to so trenutki, ki so pomembni in vredni spomina,« je ob sprejemu Borštnikovega prstana poudarila Nataša Matjašec Rošker, letošnja dobitnica našega najvišjega priznanja za igralsko umetnost. S tem dejanjem se je po dveh tednih osrednjega programa, ki je obsegal več kot sto dogodkov, v veliki dvorani SNG Maribor končal 58. Festival Borštnikovo srečanje, ki je, kot je na zaključni slovesnosti ugotovil umetniški direktor festivala Aleš Novak, »ponovno potrdil, da je slovensko gledališče na visoki ustvarjalni ravni«. Novak je ob tem opozoril tudi na izjemen odziv občinstva, saj so bile številne predstave razprodane že vnaprej.
Mednarodna strokovna žirija, ki so jo sestavljali kritik Matej Bogataj, hrvaška igralka ter režiserka Senka Bulić, režiser Peter Petkovšek (predsednik), dramaturginja Ajda Rooss in pa nemški režiser Johannes Nölting, je po ogledu dvanajstih predstav letošnjega tekmovalnega programa, ki jih je iz gledališke bere minulega leta izbrala selektorica Vilma Štritof, zapisala, da jih je »nabor predstav presenetil s kompleksnostjo in raznolikostjo gledaliških oblik in žanrov«, saj so se »performativni formati srečali s tradicionalnimi dramskimi pristopi, mladi režiserji s starejšimi, uveljavljeni igralci z novimi talenti, stari miti z novo dramo«; pri tem so opazili tudi, da se težišče uprizoritev vse bolj pomika v zasebno, »liki in ljudje iščejo svoje mesto v svetu, ljubezen, priznanje in vero, pri čemer se neizogibno soočajo s starostjo, z okoljsko katastrofo, z nasiljem in smrtjo«.
Prodor mlajših režiserk
Veliko nagrado za najboljšo uprizoritev je prejela predstava Zaprta študija. »New Constructive Ethics«, ki jo je po besedilu Ivana Viripajeva v Prešernovem gledališču Kranj zrežirala Nina Rajić Kranjac in ki »raziskuje človeško objestnost na ozadju klimatske katastrofe, različnih ravni osebne odgovornosti ter neustavljive želje po ljubezni in sprejetosti v umirajočem svetu«, kot so med drugim zapisali v utemeljitvi. Borštnikovo nagrado za režijo so namenili Mojci Madon za uprizoritev 52 hertzov v produkciji SNG Nova Gorica, v kateri »mojstrsko poveže podobe družinske stiske z metafizičnim asociativnim ozadjem« ter »občinstvo premišljeno vodi skozi svet, ki vsebuje tako največje kakor najmanjše teme človeštva«. V tem pogledu bi nemara lahko ugotovili, da so odločitve žirije dokaj neposredno odsevale nekatere premike v slovenski gledališki pokrajini, ki jih je zaznaval že izbor selektorice, kot sta denimo opazna menjava generacij in predvsem uveljavitev več mlajših režiserk – sem bi lahko prišteli vsaj še Borštnikovo nagrado za celostno obdelavo uprizoritvenega gradiva, ki jo je prejel avtorski projekt Žene v testu v režiji Žive Bizovičar; to predstavo, izvedeno v SNG Drama Ljubljana, je za najboljšo uprizoritev minulega leta obenem razglasilo tudi Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije.
Med nagrajenkami so izstopale še predstave En K te gleda v produkciji Kulturnega zavoda Godot in Zavoda Vitkar (posebna nagrada za celotno avtorsko ekipo), Kdo se boji Virginie Woolf? v režiji Ivice Buljana in koprodukciji Mini teatra z Mestnim gledališčem Ptuj (igralska nagrada za Branka Šturbeja ter za oblikovanje svetlobe in videa), Usedline v izvedbi Mestnega gledališča ljubljanskega (igralska nagrada Mirjam Korbar in Katarini Morano za izvirno besedilo) ter Frančišek v režiji Jerneja Lorencija v Mestnem gledališču Ptuj (dve igralski nagradi in nagrada za scenografijo Branku Hojniku).
