Maxim Gorki Theater se nahaja v najstarejši berlinski koncertni dvorani s pestro zgodovino. Zgrajena je bila leta 1791, v njej je v letih 1827 in 1828 Alexander von Humboldt predstavljal svoj Kozmos, leto kasneje je Mendelssohn tu dirigiral Matejev pasijon znova odkritega Bacha. Med drugo svetovno vojno je bila močno poškodovana, po njej so jo, ker se je nahajala v vzhodnem delu mesta, obnovili Rusi in jo spremenili v dom kulture, poimenovan po ruskem pisatelju Maksimu Gorkem. V 50. letih je v njem delal in režiral Heiner Müller. Po združitvi Nemčij je po mnogih lastniških peripetijah postal last Berlina.

Gledališče ima danes angažiran profil in deluje skupnostno, v njem so delavnice, ves dan je odprta kantina z vrtom, v kateri organizirajo pogovore, te imajo tudi v dvoranah po koncu gledaliških predstav. Gledalstvo je aktivno in nadvse privrženo.

Vojna, vojne, spet

Letošnja edicija bienalnega salona poteka pod naslovom Lost – You Go Slavia, predstavlja pa gledališka, likovna in filmska dela, ki tematizirajo to izgubljeno državo. »V Evropi je znova vojna,« je svoj zapis v festivalskem časopisu začela direktorica gledališča Shermin Langhoff. V mislih je imela ukrajinsko vojno, ki so jo, na boleče presenečenje mnogih, nekateri označili kot prvo vojno v Evropi po drugi svetovni vojni, kot da jugoslovanske vojne ne bi bilo, kot da ne bi bilo po dvaintridesetih letih še vedno njenih posledic. Prav ta pozaba ali »pozaba« in dejstvo, da ta vojna v resnici ni končana, je vodstveno ekipo gledališča napeljala na zamisel o tem, da letošnji jesenski festival Lost – You Go Slavia posvetijo temu, kar je izgubljeno, Lost, kar naj odide, You Go, Slovanka, sužnja, Slavia.

Program je posegel na različna umetniška področja, v Berlinu je v začetku meseca gostoval Laibach, predvajali so filme Jasmine Žbanić, Karpa Godine, Želimirja Žilnika in drugih režiserjev. Likovna razstava je na ogled postavila dela Danice Dakić, Mladena Stilinovića in Milice Tomić s sodelavci, ki pa jo je Tomićeva protestno zapustila, ker se ob izbruhu izraelske vojne ni strinjala s skupinsko izjavo, ki ni omenjala Palestine.

Od Ristića do maše

Predstava Maša za Jugoslavijo, ta »gledališki izkop trupla jugoslovanske kulture in utelešenje njenih različnih duhov«, je v ta tragični kontekst odlično sedla; tri ponovitve so bile razprodane, preden je sploh prišla na program. Od nastanka leta 2015 je predstava spremenila naslov, najprej se je imenovala Kompleks Ristić.

Režiser Oliver Frljić je s zadovoljen: »Zdi se mi, da je predstava celo boljša kot na začetku, igralsko je zelo zrasla. In seveda vse te vojne, ki nas obkrožajo, ne le ukrajinska in izraelska, v njej odsevajo na način, ki me je presenetil. Nastala je kot raziskava o Ljubiši Ristiću in jugoslovanski umetnosti, zdaj pa je postala bolj univerzalna, in to mi je zelo ljubo. Ob nastanku je izzvala velik nesporazum, že takoj na premieri na Bitefu, verjetno res predvsem zaradi naslova, novo ime pa ustvarja nove pomene, neki nov kontekst, in to me zelo veseli.« V predstavi v Berlinu je bil odličen droben namig na dogajanje v Izraelu: med krpami, s katerimi čistilka briše zemljevid, na katerega so prej urinirali odločevalci, se znajde palestinska ruta, a jo hitro pospravi. »To intervencijo je predlagala Dragica Potočnjak, ki čistilko igra, in jaz sem se strinjal. Hkrati se mi je zdelo v redu, da gre za subtilno intervencijo, saj bi lahko koga v teh časih v tej skupnosti to prizadelo,« je razložil Frljič.

Vprašanje je sicer tudi, ali lahko trideset let po vojni nemška publika še »prebere« na tleh odra narisan zemljevid Jugoslavije. »Po predstavi imamo pogovore z občinstvom,
v katerih takšne stvari lahko kontekstualiziramo, a zdi se mi, da je sama situacija prostora, ki ga igralci v nekem trenutku obkrožijo s tanki, dovolj zgovorna. Po drugi strani imate prav, bivše države tonejo v pozabo,
z njimi pa tudi njihove zgodbe,« meni režiser.