V teh dneh v Ljubljani poteka velika mednarodna konferenca Ples in otroci 2024 (Dance and the Child International – daCi), na kateri se je zbralo približno 700 strokovnjakov – plesnih učiteljev, vzgojiteljev, plesalcev in drugih umetnikov, pedagogov, koreografov, raziskovalcev ali umetniških direktorjev – ter mladih z vsega sveta, ki se tako ali drugače ukvarjajo s plesom. Konferenca, ki jo soorganizirata pedagoška fakulteta in JSKD, je sicer osrednji dogodek mednarodne organizacije daCi, ustanovljene leta 1980 z namenom, da bi povezala vse, ki jih zanima pedagoško delo z otroki in mladimi skozi ples, ter jim ponudila možnost izmenjave znanja in izkušenj.

Pester program se teme plesa v življenju otrok loteva na raznih ravneh, od akademske do povsem praktične; poleg strokovnih predavanj, predstavitev znanstvenih raziskav ter okroglih miz se vrstijo tudi gibalne in druge delavnice, del katerih je namenjen mladim iz raznih držav – od Finske do Jamajke –, ki bodo na konferenci pripravili še skupno plesno produkcijo. »Sprejeli bomo tudi ljubljansko deklaracijo, kulturnopolitični dokument, ki bo podpiral pobude za ples v šolah in drugih družbenih okoljih,« pa dodaja predsednik daCi dr. Jeff Meiners, univerzitetni profesor in raziskovalec iz Avstralije.

Za začetek, kaj je glavni namen
vaše organizacije?

Izhajamo iz prepričanja, da ima čisto vsak otrok pravico do plesa – v skladu z deklaracijo o otrokovih pravicah, ki govori tudi o pravici do izražanja ter vzgoje, ki bo razvijala splošno kulturno raven otroka. In sem seveda spada tudi ples. Verjamemo torej, da morajo imeti otroci oziroma mladi odrasli možnost, da se izražajo skozi ples; po vsem svetu poskušamo vzpostavljati pogoje, da bi lahko otroci izkusili ples kot ustvarjalci, kot izvajalci in kot gledalci, ter spodbujamo rast in razvoj plesnih dejavnosti za mlade ob spoštovanju njihove kulturne identitete, osebnih sposobnosti in zanimanj. Zavzemamo se tudi za vključitev plesa v splošne izobraževalne procese, naj gre za predšolsko vzgojo, šolske predmetnike ali širše življenje skupnosti.

Med drugim pripravljamo raziskovalne projekte, mednarodne izmenjave in sodelovanja ter spodbujamo povezovanje med različnimi kulturami, vsaka tri leta pa izpeljemo veliko mednarodno konferenco, kakršna je zdaj v Ljubljani, in še na ta način tesneje povežemo vse tiste, ki delajo z mladimi skozi plesni medij. Pomembno je, da smo vsakič v drugem okolju; naslednja konferenca bo v Maleziji, kar bo res zanimivo, saj gre za muslimansko deželo, ki ima morda drugačne poglede na telo, gib in ples kot katera druga.

Kot omenjate, združujete ljudi z zelo raznovrstnimi kulturnimi in tudi verskimi ozadji, nemara s precej različnimi pogledi na telesnost, prav tako ima lahko ples v nekaterih družbah izrazito ritualno vlogo, spet drugje ga morda obravnavajo kot umetnost ali pa bolj kot razvedrilo. Kako premoščate tako različna razumevanja?

Ravno to prepletanje perspektiv je ena glavnih potez naše organizacije – ko se ljudje iz različnih kultur srečujejo in izmenjujejo poglede na ples ali njegov smisel, ponujajo tudi vselej nove načine, kako razumeti drug drugega. Ples je res odličen način za spoznavanje drugih kultur in vzpostavljanje medkulturnega sožitja. Na primer, Slovenija ima bogato zgodovino ustvarjalnega plesa, ki pa je v svetu le malo znana – in verjamem, da je soočenje z njo zanimivo za marsikaterega udeleženca. Ali recimo Avstralija: tam imamo res pestro staroselsko tradicijo, toda mnogi si predstavljajo, da obstaja zgolj ena vrsta aboriginskega plesa. V resnici je bilo v Avstraliji 600 različnih kultur – in na konferenci v Adelajdi leta 2018 smo jih poskušali predstaviti čim več in s tem omogočiti obiskovalcem, da se o njih poučijo.

Pa vendar, že v enem samem okolju, denimo v Sloveniji, ima lahko ples mnogo različnih oblik – lahko je izraz ljudske tradicije, lahko je družabni ritual, umetnost ali plesanje v nočnem klubu; vsaka ima drugačna izhodišča, motive, kontekst. Je torej sploh mogoče govoriti o plesu kot takem, oziroma o nekakšnem jedru plesa, če tako rečem?

Vse te različne vrste plesa imajo svoje mesto in jih vidimo kot enako pomembne; seveda je težko govoriti o samem jedru plesa, kajti kot ste dejali, izvira lahko iz zelo raznovrstnih vzgibov. Vseeno bi morda lahko dejal, da je ples telesna interpretacija tega, kdo si, izraz tvoje identitete, hkrati pa tudi način vzpostavljanja stika, torej komunikacije z drugim. O notranji naravi plesa je bilo sicer v zadnjih desetletjih marsikaj povedano ali napisano, bi pa vseeno dodal, da je bil ples v preteklosti deležen precej manj znanstvene obravnave kot druge zvrsti umetnosti; šele v 20. stoletju se začne pojavljati več analiz o tem, kaj je ples ali kaj je njegov namen. Razlog je med drugim tudi, da ples obstaja zgolj znotraj trenutka, ko nekdo pleše; ko se ples konča, za njim ne ostane nič – ne besedilo, ne podoba, niti zapisana ali posneta glasba. Pravzaprav je šele pojav filmskega zapisa omogočil bolj temeljito znanstveno raziskovanje plesa ter njegovih koristi; nevroznanost je recimo dokazala, da je ples izjemno pomemben za razvoj kognitivnih funkcij, ohranjanje telesne in umske čilosti, za krepitev družbenih vezi ter dobro počutje na sploh.

A če se vrnem k vašemu vprašanju in k staroselskim plesom Avstralije – aboriginka mi je pred leti pojasnila, da imajo plese za vsako priložnost: poznajo svete plese, ki so pogosto skrivni in večina članov rodu zanje sploh ne ve, imajo različne obredne plese, pa plese za dež in dobro letino, plese za zabavo in druženje, za praznovanje in tudi za žalost. Tako je pravzaprav po vsem svetu, četudi se lahko konteksti precej razlikujejo.

No, včasih imam občutek, da se vsaj v sodobni družbi ljudje delijo na dva tipa – na tiste, ki plešejo, in tiste, ki ne. Kaj menite o tem?

Mislim, da vsi kdaj plešemo, pa čeprav le zase in takrat, ko smo sami. Občutek pa imam, da je ena od težav tudi v tem, da je plesu v moderni družbi praviloma pripisan tekmovalni značaj, naj gre za televizijske oddaje ali spletne plesne izzive, kar mnoge odvrne; tudi sicer je množenje plesnih podob na zaslonih malce spremenilo razumevanje plesa kot takega. Skratka, s plesom se dogaja podobno kot s petjem ali slikanjem – številni tega ne želijo početi, ker se jim zdi, da ne znajo dovolj dobro plesati, pa četudi pri plesu v resnici ne obstaja nekaj, kar bi bilo prav ali narobe. Prepogosto se na ples gleda kot na spretnost, ki se je je treba naučiti, torej osvojiti neko tehniko in jo pravilno izvajati. In zato smo se v naši organizaciji precej ukvarjali z vprašanjem, kako poučevati ples na način, da bi ga približali mladim in jih spodbudili k plesnemu udejstvovanju – naj bodo triletniki, najstniki ali odrasli, vsak se spopada s prepričanji o tem, kaj zmore in česa ne, in naloga pedagogov je, da jih opolnomočimo. Tudi zato je pomembno, da na takšnih mednarodnih srečanjih pokažemo, kaj vse je lahko ples – in da je to predvsem sredstvo izražanja, ne pa zgolj sledenje nekim predpisanim okvirom.

Eden vaših ciljev je vključitev plesa v splošno izobraževanje, tudi v šolske predmetnike. V katerih pogledih je ples po vašem mnenju še posebej pomemben?

Ples je odličen način za spoznavanje samega sebe, drugih in tvojega sveta. V tem smislu ni pomemben le za gibalni oziroma telesni, temveč tudi za socialni razvoj otrok, saj spodbuja sodelovanje in oblikuje skupnost. Je tudi interdisciplinarno uporaben, saj se je nekaterih stvari mogoče naučiti tudi skozi telo. Večkrat sem delal s težavnimi otroki, ki se v šoli niso mogli zbrati ali jih ni nič zanimalo – ko pa so se gibali, so bili temu docela predani in pri tem povsem osredotočeni. Neki ravnatelj mi rekel, da je nad tem učenci že dvignil roke – zdaj, ko jih vidi plesati ter izvajati zapletena zaporedja gibov na pamet, pa jih vidi v čisto drugi luči. Skozi ples se lahko pokažejo nekatere plasti osebnosti, ki sicer znotraj izobraževalnega procesa ostanejo skrite; tudi zato se mi zdi vključevanje plesa v šole tako potrebno.

Sicer pa, vsak naj bi znal računati, pisati in brati; zakaj ne tudi plesati, peti ali risati? Sem strasten zagovornik poučevanja vseh vrst umetnosti – kajti za mlade je pomembno, da se lahko preizkusijo v različnih vlogah in na čim več področjih.