»Naš način življenja je v industrializiranih družbah več kot očitno pospešil podnebno katastrofo, zato moramo, če želimo izpeljati trajnostno revolucijo, prevzeti drugačen način razmišljanja in vrednote,« pravi britanska kustosinja Jane Withers pod taktirko katere poteka BIO27, ki ga organizira Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO) v sodelovanju s Centrom za kreativnost (CzK). Kot dodaja kustosinja bienala, pa jo navdušuje, da se pomembni premiki v smeri trajnostnega razmišljanja in delovanja na področju oblikovanja že nekaj časa dogajajo. »V zadnjih letih je veliko oblikovalcev, ki se obračajo k lokalnim tradicijam in ponovnemu iskanju oziroma se vračajo k določenim materialom ter črpajo iz zakladnice ekološkega znanja s pogledom v prihodnost.« Z napredkom smo sicer veliko ekološke zdrave pameti že izgubili, še poudarja kustosinja, pa vendar je vse več pobud, zamisli in projektov, ki stare tehnike in veščine s trajnostnim ciljem prepletajo z novimi tehnologijami in pristopi. Prav tem vprašanjem in odgovorom se posveča BIO27, ki si ob tem zastavlja še en cilj – osvetliti razmišljanja, kako z majhnih konceptov preiti na prilagodljive in razširljive rešitve.
»Oblikovanje je zelo dobro za zamišljanje alternativnih prihodnosti, saj prinaša in proizvaja ideje, težji del je njihova uresničitev. Zato je pri tem pomembna tranzicija od ideje k dejanjem,« tudi pravi Jane Withers, ki je z asistentko Rio Hawthorn osrednjo razstavo bienala Supervernakularno zasnovala v več sklopih, vsi pa razkrivajo, kako oblikovalci in arhitekti raziskujejo v današnjem času večinoma prezrte vernakularne običaje in sisteme vrednot ter se z njimi odzivajo na sodobne izzive, kot so pomanjkanje vode, odlaganje odpadkov in vse manjša biotska raznovrstnost. »Razmišljati vernakularno pomeni delovati trajnostno, visokotehnološko, vendar povezano z lokalnimi izročili. Torej hibridno, sinkretično in večplastno,« ob odprtju bienala pravi dr. Bogo Zupančič, direktor MAO, ki tudi dodaja, da je projekt Supervernakularno prelomen, ker Muzej za arhitekturo in oblikovanje z njim začenja nov cikel razstav in projektov s poudarkom na trajnosti. Letošnji bienale, ki raziskuje rastoče in ambiciozno gibanje za bolj pravično prihodnost, pa med drugim tudi osvetljuje, kako bogato je v slovenskem okolju znanje o materialih in sobivanju z okoljem.
Od solarne plošče
do rastlinske klobase
Uvodni del razstave Supervernakularno je zastavljen kot nekakšen kabinet čudes, ki predstavlja izbrane predmete in zamisli, prek katerih so pojasnjena temeljna prepričanja tega sodobnega gibanja. Pri čemer tudi z deli iz slovenske dediščine predstavljajo, kako so vernakularne prakse navdihovale oblikovalce skozi 20. stoletje in so bile pogosto spregledan element sodobnega oblikovanja. V tem delu so v središču pozornosti dela ustvarjalcev, kot so Marjetica Potrč, Enzo Maria iz Italije in Adam Štěcha s Češkega. V sklopu Obujanja tradicije in življenja v skupnosti je pozornost posvečena projektom, v katerih sodobni oblikovalci predstavljajo tradicionalne zamisli in stare prakse, ki jih prilagajajo današnjim potrebam. Tako si je med drugim mogoče ogledati pročelje iz terakote, ki bi lahko hladila stavbe namesto energetsko potratnih klimatskih naprav, papir iz invazivnega drevesnika in rastlinsko klobaso prihodnosti, ki ponuja alternativo prehrani, ki vpliva na podnebne spremembe. Na razstavi so predstavljeni tudi projekt solarne plošče, vodni sistemi in drugi oblikovalski premisleki, ki iščejo alternativne rešitve za vse bolj obremenjeni planet. Del bienala so tudi v sodelovanju s CzK naročeni eksperimentalni projekti petih slovenskih interdisciplinarnih skupin, ki so se pod mentorstvom mednarodno uveljavljenih mentorjev lotili perečih vprašanj, povezanih z lokalnimi skupnostmi. V prihodnje pa se bo pod okriljem BIO27 odvilo tudi več pogovorov, delavnic in drugih dogodkov.
