V katalogu razstave o oblikovalki Janji Lap (1929–2004) na internetni strani MAO je nenavadna fotografija: na podstavku je ženska figura, ki gleda navzgor, z iztegnjeno desnico, v kateri drži nekakšno tanko palico, veter ji mrši krilo. Na prvi pogled se zdi kot kak sugestiven modernistični kip ali morda performans. V resnici gre za delovno fotografijo Janje Lap iz časa, ko je živela v Veliki Britaniji: na podstavku je merila višino za kip, ki ga niso nikoli postavili. Morda je ta fotografija kar ustrezna metafora za oblikovalko s pestro ustvarjalnostjo in kariero, ki je potonila v pozabo in jo zdaj MAO vrača na oblikovalski »zemljevid«.

Nekaj čarnega je v steklu

»Janja Lap si je želela razstave, na kateri bi njena steklena bitja lebdela v zraku, a do nje žal ni nikoli prišlo. Mi se ji zdaj skušamo oddolžiti tudi tako, da so oblikovalci razstave stavek iz njene priljubljene knjige Alica v čudežni deželi 'Zakaj je krokar podoben pisalni mizi?' priredili v naslov njene razstave Zakaj je vaza podobna hiši?,« pripoveduje kustosinja Špela Šubic, ki je s kolegico Barbaro Predan pripravila sedanjo razstavo.

Janja Lap je študirala arhitekturo, bila je študentka Edvarda Ravnikarja, v njegovem studiu je med drugim naredila načrt za spomenik padlim borcem na Gornjem Igu. Iz tistega obdobja so tudi njene izvrstne servirne in jedilne keramične posode, ki so jih izdelali v Tovarni keramike Liboje, a žal ni ohranjen niti en primerek več, le fotografije. Je pa ohranjenih nekaj njenih zgodnjih izdelkov iz stekla, ki ga je oboževala in z njim veliko eksperimentirala. »Zanimivo je, da je tudi finski oblikovalec Tapio Virkaala delal v tistem času podobne poskuse,« pravi kustosinja.

Odhod

Po koncu študija je Janja Lap odšla v Veliko Britanijo, kjer se je na Royal College of Art spet ukvarjala s steklom, z različnimi steklarskimi tehnikami, nato pa tudi z oblikovanjem opreme za bolnišnično prehrano. Kustosinja Šubic pojasnjuje: »Da ne bo šlo za okraševanje skodelic, je ugotovila že prvi dan. Videla je, da gre za velik sistem, ki mora delovati brezhibno, pri čemer je oprema, s katero se izvaja, ključnega pomena. Lotila se je torej nečesa, čemur danes rečemo storitveno oblikovanje, pri nas ga 'odkrivamo' šele v zadnjem desetletju. Kasneje se je denimo po potresu v Skopju lotila teme bivanja v izrednih razmerah, tega, kako čim bolj poskrbeti za prebivalstvo. Na primer z modularnimi gradnjami. Svoje angleške študente je nekoč celo peljala v bolnišnico Franja, da so si ogledali ta izjemen primer delovanja medicinske ustanove v nemogočih razmerah, od poti, po kateri se vanjo pride, do arhitekture in medicinske opreme.«

Po magisteriju je deset let predavala na Univerzi v Sheffieldu, na oddelku za arhitekturo, kratek čas tudi na znameniti šoli Architectural Association School of Architecture v Londonu (AA), ob tem pa je delala še marsikaj drugega, tudi načrte za zasebne hiše. Nato se je vrnila v Slovenijo. In se zaposlila v Iskri. Kar je kljub njeni izobrazbi in praksi nekoliko nenavadno.

Iskra

»Res je,« pravi Špela Šubic, »še posebej, ker je prav v tistem času Fakulteta za arhitekturo odpirala samostojno smer za oblikovanje. A zaposlitve ni dobila. Iskra pa je bila takrat izredno napredno podjetje, zaposlili so jo na oddelek za elektrooptiko, kar je bilo v resnici zelo zanimivo področje, ukvarjali so se z laserji, ki so bili takrat velika novost, in optičnimi kabli. Oblikovala je zelo veliko stvari, od mikrovalovne pečice do fena, od sesalnika do predmetov za vojaško medicino; Iskra je bila takrat močna tudi v vojaški industriji. Laserski razdaljemer je bil pravcat hit, še danes jih je na Bližnjem vzhodu menda zelo veliko, še vedno delujejo. Za Libijo je Iskra po načrtu Lapove zgradila tudi center za urjenje tankistov. Edini ohranjen predmet iz tega projekta je ta lepa čajna miza, ki se je ohranila, ker je bila v njenem domu. Industrijsko oblikovanje je tako postalo njen kruh, steklo pa je ostalo njena ljubezen.«

Toda tudi v Iskri je uporabila svoje znanje oblikovanja stekla. Naredila je serijo kozarcev, namenjenih reprezentančnim darilom, pa tudi darila za zaposlene ob Iskrinem letnem srečanju, na primer skledo, iz katere so na praznovanju jedli golaž, potem pa so jo lahko odnesli domov. Po upokojitvi je delala nišno, od spominskih kozarcev za občine do kup za mladoporočence, pri tem pa uporabljala vse mogoče tehnike.

Šele na koncu svojega delovanja se je lotila tudi luči. Na razstavi sta dve, vsaka ima svojo navezavo. Pri eni je uporabila steklene stožce, prosojne in zazrcaljene, v kakršnih so v cerkvah prižigali lučke, pri drugi pa je oblika bolj modernistična, igra prosojnosti in neprosojnosti stekla pa podobna.