Schimmelpfennigov pripovedovalec Tommy ima pravzaprav veliko skupnega s Chandlerjevim Marlowom, oba se v temačne »družinske« zagonetke ujameta po naključju, delujeta po svoje, onstran vseh institucionalnih pravil, gnana od notranje želje po Resnici, po manjkajočem koščku uganke, ki bi v celoto sestavil ne le zgodbo, temveč predvsem njiju. Raje delujeta kot premišljujeta, raje se brez prestanka ženeta po nočnih ulicah, zapletata v fizične obračune in lakonične, napol kriptične dialoge, iz katerih takoj razbereta bistveno, samo da jima ni treba predolgo sedeti na mestu in si razbijati glavo s forenzičnimi vzorci ali zgodovino simbolov.
Sprejmeta nalogo, ki ju, vsaj na videz, presega, pristaneta na igro zmuzljivih pravil, sledita ne povsem jasnim ali celo čisto intuitivnim namigom, ki ju končno vrnejo v izhodišče, kot primer mitološke cikličnosti ali dokaz, da je vse zmeraj-že na dlani, tako očitno kot Dupinova izgubljena kuverta. V obeh primerih bistvo iskanja ni dokončen odgovor, temveč – klišejsko, a še vedno privlačno gonilo številnih zgodb – iskanje samo, ki je pri Schimmelpfennigu še posebej zgoščeno in nemirno, podkrepljeno z nečloveškimi dozami ekstazija, spida, MDMA-ja, ketamina, kokaina, LSD-ja in kake samotne halucinatorne gobice. Naslovna črtica, odličen prevajalski domislek, poleg tiste črte ločnice med svetlobo in temo aludira tudi na črtice kokaina in kratkoprozno literarno formo – in res je Schimmelpfennigov roman kratek in hiter, brez obstanka, saj se stalno nekaj dogaja, nov lik, srečanje, akcija, prebliski med preteklostjo in sedanjostjo, medtem ko se prej omenjeno iskanje sebe postopoma tematsko širi in iz vprašanja identitete prehaja v krizo, povezano z osebno in nacionalno travmo.
Mrtvo dekle, ki jo je Tommy rešil iz reke in katere ime si obupano prizadeva odkriti, je sirska emigrantka, podobno kot je bil verjetno neznani deček, ki ga je Tommy ubil v prometni nesreči na vožnji do še ene racije. Spoznanje, da je povzročil smrt otroka brez imena in torej brez identitete, ki bi vsaj še malo ohranjala njegov spomin (in s tem simbolno prisotnost) v svetu živih, pripovedovalca pahne v hudo depresijo, da ni več sposoben živeti kot prej. Iskanje, na katero se poda in je na nek način sodobna reinterpretacija viteških epov (tudi Perceval je skozi dogodivščine iskal samega sebe), ima torej dvojno vlogo: zaceliti rano iz preteklosti in osmisliti bivanjsko praznino.
Noir je pogosto odraz kriznih časov, družbe v tranziciji. Naslovna ločnica je tudi družbenokritično obarvana: med iskanjem se Tommy sreča s tipičnimi figurami z obrobja, umetniki, drogeraši, dilerji, emigranti, ter predstavniki višje družbe, povzpetniki, tajkuni in lastniki dragih lokalov, ki so, brez izjeme, tudi perpetuatorji nasilja. Svojo simboliko nosi tudi prostor, nekdanja industrijska cona, v katero so se zatekli tisti, ki jih je družba zavrgla ali se jim odrekla, je (p)ostala utopično zatočišče, dokler ni zaradi svoje centralne lokacije postala zanimiva in potencialno visoko profitna nepremičnina. Največja odlika Schimmelpfennigovega romana je pač ta, da mu zgoščenosti navkljub uspe povedati veliko več, kot izreče.
