Ansambel – Gerrit Rietveld in zbirka MAO je prva razstava izvirnih del nizozemskega oblikovalca in arhitekta Gerrita Rietvelda (1888–1964) v Sloveniji. Svetovno prepoznaven je postal po rdeče-modrem stolu, ki je zdaj na ogled tudi v MAO, ter hiši Rietveld Schröder v Utrehtu, ki je danes pod Unescovo zaščito. »Rietveld je pomagal ustvariti identiteto nizozemskega dizajna – identiteto, ki temelji na jasnosti, drznem razmišljanju in zavračanju ločevanja estetike od etike. Njegov rdeče-modri stol je simbol novega načina razmišljanja. Stol, omejen na linije in ploskve, barve in oblike, ki so v popolni harmoniji,« je razstavo pospremil Johan Verboom, veleposlanik Kraljevine Nizozemske v Sloveniji.
Med ikoničnimi stoli velja posebej izpostaviti tudi stola zig-zag in beugel, ki ju je kustosinja razstave in direktorica MAO Maja Vardjan postavila v dialog s predmeti in pohištvom iz zbirk MAO in modernističnega oblikovanja v Sloveniji. To so predmeti oblikovalcev Otona Jugovca, Nika Kralja, Marjete Pirkmajer Kregar, Gizele Šuklje, Cirila Tavčarja in drugih. Z Rietveldovimi predmeti se povezujejo konceptualno, materialno ali časovno.
Racionalnost in inovativnost
V mladosti je znotraj nizozemskega umetniškega gibanja De Stijl (1917–1931), ki je temeljilo na močnem geometrijskem vizualnem jeziku in ideji transformativne moči umetniških praks, Rietveld raziskoval abstraktne kompozicijske linije in ploskve. Tudi pozneje ga je zanimalo racionalno oblikovanje, preprosti, modularno sestavljivi elementi in strukture, ki jim je dodajal takrat inovativne materiale, kot sta bili plastika in kovina, ter ustvaril vrsto izjemnih kosov pohištva. Kot pravi kustosinja Vardjanova: »Že pri samokolnici, ki je igračka in jo je naredil za otroka svojega prijatelja, se vidi, kako je že pri vsakdanjih predmetih skušal ideje gibanja De Stijl prevesti v dizajn.«
Že pri 12 letih je zapustil osnovno šolo in začel delati v očetovi mizarski delavnici. »To delo ga je zaznamovalo za vedno. Pozneje je z mizarjem Gerardom A. van de Groenekanom leta 1917 ustanovil svojo mizarsko delavnico, kjer sta potem dolga leta skupaj ustvarjala. Bil je izjemno aktualen oblikovalec, tudi za današnji čas: stremel je k demokratičnemu oblikovanju, množični produkciji, uporabi poceni materialov. Vendar se mu te sanje zaradi vrste naključij niso docela uresničile, morda šele pozneje, v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja,« je dodala kustosinja.
Zasebna zbirka prvič v javnosti
Predmeti na razstavi v Ljubljano so iz zasebne zbirke pohištva in predmetov za dom ter so prvič sploh na ogled javnosti. Zbirka nastaja od devetdesetih let 20. stoletja in se še vedno dopolnjuje, vsebuje pa mnoga temeljna dela, ki so nastala v že omenjeni Rietveldovi mizarski delavnici. Kustosinja razstave zasebnega zbiratelja, ki ostaja anonimen, tudi osebno pozna, in je povedala, da ko »smo videli, da je pripravljen zbirko pokazati, smo se dogovorili, da jo pokažemo in jo hkrati aktualiziramo; pogledamo pa tudi, kaj pomeni v dialogu s predmeti iz našega muzeja. Predmeti ne govorijo o tem, da so se Plečnik, Ravnikar in Šuklje navdihovali po Rietveldu, ampak govorijo o podobnem načinu dela, o tem, da so bili naročniki istovrstni, da obstajajo neki detajli, ki so podobni, da so uporabljali enake materiale.«
Po mnenju kustosinje je pomembno še dejstvo, da je Rietveld uporabljal standardne mere pri izdelovanju pohištva, »kot bi kupil pohištvo v Bauhausu, in to zato, ker je hotel ravno to – da si ga vsak lahko kupi. Na tak način je izdelal in pozneje dodelal tudi sloviti rdeče-modri stol. Medtem ko je stol zig-zag najprej oblikoval za zasebnega naročnika. Stol Jožeta Plečnika, ki stoji v dialogu ob njem, je v sodelovanju z našim mojstrom zrisal Boris Kobe, in sicer je šlo ravno tako za zasebno naročilo, za spalnico mlade Kozakove. Te primerjave kažejo, kako se je takrat izdelovalo moderno pohištvo, ter govorijo o novi kulturi bivanja zasebnih naročnikov.«
Razstavo v MAO je oblikoval arhitekt Matic Vrabič, postavili so jo s podporo ministrstva za kulturo in veleposlaništva Kraljevine Nizozemske v Sloveniji in bo na ogled do 14. septembra. Razstava je tudi napoved razstavnega cikla Razkriti arhivi, ki ga v MAO začenjajo jeseni. »Gre za večleten kuratorski projekt, ki razstavo obravnava kot orodje za odpiranje manj vidnih procesov delovanja muzeja javnosti, hkrati pa predstavlja izhodišče za javne razprave o pomenu predmetov v zbirki muzeja,« je še povedala direktorica MAO.
