Skladba je sicer v žametnem zvenu gostov in Švice in dovolj pozorni dirigentski taktirki Michaela Sanderlinga zvenela dovolj sonorno, a še vedno se zdi, da bi bilo mogoče v zakladnici slovenskih del najti takšna, katerih material in njegova obdelava bi bila bolj navdahnjena in nato tudi bolj polnokrvno razvita. Zato je uvod s slovensko glasbo zvenel bolj kot ogrevanje kot pa resnično odstiranje glasbenih skrivnosti.

Tako se je koncert v tek zares pognal šele s prvimi toni Prvega koncerta za violončelo Dmitrija Šostakoviča, v katerem je kot solist nastopil Gautier Capuçon. Violončelista odlikuje predvsem izjemen ton, skoraj bi si upal trditi, da bi bilo mogoče uživati samo ob enem samem violončelistovem dolgem tonu, a skozi celotni prvi stavek Šostakovičevega koncerta, v katerem skladatelj nekako grize, se cinično posmehuje in odrezavo pogrkuje, se je zdelo, da sta si pristopa dirigenta in solista nekako vsaksebi. Če je Sanderling lovil prav to posebno jedkost, če je bilo v pihalih slišati tudi namensko rezkost in neotesanost, potem je Capuçon vztrajal v zavetju lepega. Uvodna motivična figura je imela nekakšen neoklasicističen priokus, solist se nikoli ni do konca predajal možni divjosti. Zato ne preseneča, da je več interpretacijskih skladnosti razkril počasni stavek – najprej s temno gostoto gostujočega orkestra, nato tudi z melanholičnimi, tudi bolj zastrtimi linijami Capuçona. Ta je s takšno tiho zbranostjo nadaljeval tudi v izjemni kadenci, v kateri pa se ob koncu tudi ni povsem spustil z vajeti. Da smo poslušali izjemnega violončelista v »napačnem« koncertu, je dajal slutiti dodatek, v katerem bi se bilo mogoče tudi utopiti od užitka v baržunastem zvoku violončel.

V drugem delu je Sanderling s svojim orkestrom poustvaril Schubertovo Simfonijo št. 9. Njegov pristop je bil večji del tradicionalen, kar pomeni, da v tempih ni hitel, da je fraze oblikoval in z njimi dihal v romantični maniri, da ni iskal čisto vseh ponovitev, da je torej poskušal formo uravnotežiti. Seveda je takšen pristop mogoče razumeti kot neinventiven, toda podobno kot takšno iskanje stika s tradicijo se zdi v začetku 21. stoletja tudi vsakič novo iskanje stika s historično »resnico« manieristično. V tem pogledu se mi je zdel Sanderlingov pristop izstopajoč – ni zapadal v pričakovane manierizme, poskušal je biti čim bolj gladek, nepresenetljiv, gradil je na virtuoznosti glasbenikov, sočnosti polno zasedenega orkestra, melodiozni spevnosti, kontrastih med tempi in teksturami ter se seveda naslajal nad neumorno dolžino in tipičnimi Schubertovimi ritmičnimi repeticijami, ki se z lahkoto spremenijo v monoton drdrajoč stroj. Osnovna interpretacijska kleč leži prav v izogibanju slednjemu, kar je Sanderlingu uspelo. Zato je mogoče zapisati, da smo poslušali poživljeno, uglajeno in urejeno izvedbo, ki ji je do popolnosti zmanjkala samo še kaka iskra povsem nepričakovane navdahnjenosti.