Od glasbe je začel živeti v obdobju med prvo in drugo ploščo skupine Big Foot Mama, zasedbe, ki jo je soustanovil, pa jo po desetih letih zapustil in začel delovati z drugimi pevci, medtem ko zadnje čase poje sam.
Koliko srajc se človeku nabere po štiridesetih letih pop kariere?
Nekaj pa že. Od 15 do 20 jih imam, nekaterih pa ne morem več obleči.
Čeravno se da spomniti, da ste peli tudi v zgodnjem obdobju Big Foot Mame, avtorske skladbe sami izvajate šele zdaj. Kako to?
Zgolj kako priredbo sem zapel, če je bil glavni kitarist in obenem pevec preveč zaposlen s kako bolj komplicirano solažo. Nisem se počutil pevca, še manj frontmana. Potem sem prišel do zaključka, da se mi ne ljubi več ukvarjati z ljudmi, s katerimi nekaj ustvarim, nato pa se razidemo.
Kolikokrat se vam je to zgodilo?
To se mi stalno dogaja, začenši z Big Footi, pri katerih sem nameraval ostati do konca. Med dvajsetim in tridesetim letom sem s temi fanti doživel rock'n'roll, vendar pa Gregu ni bilo več všeč, kar sem počel. Meni je začel iti garažni zvok vedno bolj na živce. Nisem mogel biti več kreativen v tem zvoku, ampak sem hotel bolj sofisticiran rock'n'roll, v tem razmišljanju pa sem bil vedno bolj osamljen. A morda sem res hotel preveč gladko glasbo za tisti izraz in dojel, da nima smisla, da zaradi svojih želja poskušam spreminjati druge, oziroma prišel do sklepa, da če hočem drugače, moram oditi. Nekaj podobnega se je zgodilo s Polono (Polona Kasal, op. p.), ki ji prav tako ni bila več všeč glasba, ki sem jo delal, ampak je hotela bolj alternativno glasbo, pri čemer se niti nisva sporazumela, za kaj naj bi šlo.
Preden se je Kasalova pojavila kot pevka, se jo je dalo površno poznati kot udeleženko tedanje mestne scene, in ko se je pojavila za mikrofonom, je presenetila. Kako je postala pevka v vaši zasedbi?
Ob snemanju prve samostojne plošče Dolce Vita, na kateri sem skladbe posnel z različnimi pevci, sem skladbo Mine leto najprej ponudil neki pevki, ki je ponudbo zavrnila in je ne bi omenjal, Žare Pak pa je ravno tedaj delal ploščo Plan B, na kateri je Polona pela spremljevalne vokale. Poslušal sem jo in se navdušil nad žametnim vokalom, ki ga ima. Takrat nisem vedel, da je imela za seboj nekaj let violine in da je hodila na vokalne vaje. Torej se je s tem ukvarjala. Obenem so mi v založbi predlagali, da povsem spremenim zvok, kar se mi je zdela pametna ideja, hkrati pa smo se odločili za pevko, ki takrat ni bila znana. Skladba je bila ob svojem času svežina za slovenski pop, pridobil pa sem tudi urbano žensko občinstvo.
Začetek tega tisočletja, ko sta se pojavila kot Gušti in Polona, je bil nasploh čas, ko se je začelo igrati tako imenovani pametni pop ...
… urbani pop.
V redu, urbani pop, ki pa je v redko katerem primeru res segel do srca občinstva. To je tudi čas MTV Adrie kot simptoma fantazme, da obstaja ali da se da ustvariti kritično maso privržencev prav takšne glasbe, kar pa se je sesulo. Zakaj?
Šli so preveč v urbano. Ni bilo dovolj občinstva za takšno sceno.
Obenem se spomnim nekega koncerta zasedbe Gušti in Polona, na katerem se je dalo dobiti vtis, da je bil zvok celo preveč rockersko postavljen, kar je nemara pogojeno s tem, da so bili glasbeniki iz rockerskih vod.
Ta urbani pop je bilo v Sloveniji kar težko odigrati, kajti bobnarji, kitaristi in basisti pri nas so rasli na Metallici in Guns N' Roses. Danes je drugače, ko mlajše generacije odraščajo celo z jazzom. Ne bom pozabil, kako je bilo, ko smo bili predskupina Simply Red v Ljubljani in sem slišal, kako potiho je ta bend igral in kako je njegova glasba istočasno delovala skrajno učinkovito.
Kako bi opisali svoje občinstvo?
Po ugotovitvi moje soproge so to punce iz javne uprave, ki gredo še vedno rade zvečer ven.
Vendar pa to ni zvesto občinstvo, kot je na primer zvesto metalsko občinstvo ...
... ali občinstvo Siddharte, o čemer sem se prepričal, ko sem igral s Tomijem ena na ena. So ljudje, ki pridejo na prav vsak nastop, ki ga imava. Dvomim, da ima kak slovenski izvajalec tako zvesto občinstvo kot oni. Seveda bi tudi sam imel bolj zvesto občinstvo, če bi imel več samostojnih plošč.
Koliko posnetkov ste naredili v karieri?
Okoli sto.
Vas kdaj popade občutek nesmisla, češ kaj sploh počnem?
Seveda. Ves čas si na novo izmišljaš samega sebe in se sprašuješ, ali znaš boljše ali drugače od tega, kar si že naredil, obenem pa te je strah, ali bo ljudem nekaj novega še vedno všeč. To, ali je moj čas že mimo, se sprašujem že trideset let. Prihajajo pa mladi in ves čas se moraš dokazovati.
A slišati je, da podobno, kot to počnejo slavnejši slovenski raperji, nastopate tudi po rojstnih dnevih, kar govori o neki dokazanosti.
Da, nastopam tudi po rojstnih dnevih, kamor pridem kot neke vrste presenečenje in odpojem nekaj skladb.
Česa si želijo?
Tudi kak Polonin komad, kar težko odpojem, ker nisem Polona, pa vendar. Seveda je tukaj vedno kaka skladba Big Footov, na primer Črn tulipan.
Bo Grega Skočir pel na koncertu v Križankah?
Da, tako kot Polona Kasal, Tomi Meglič, Joker Out in Leyre, s katero nastopam zdaj. Peli bodo pevci, ki so zaznamovali tako mene kot generacijo.
V vaši družini je odrasel konkurent oziroma vaš kolega, sin Kris, kitarist Joker Out. Kje vas je presegel ali morda zavil drugam?
Dokaj hitro je zrasel in postal zrel. Najprej mi je zameril, ker sem šel iz BFM, potem pa je dojel, zakaj sem šel. Nisem opazil, da bi me hotel prehiteti, čeravno je kot kitarist že boljši.
Bi se njihov izraz dalo umestiti nekam na sredino med BMF ter Polono in Guštija?
Mogoče, saj oni so vse to in še kaj poslušali.
Na sceni ste 40 let. Sam bi rekel, da se je slovenska glasbena scena v tem času precej zbirokratizirala. Veliko poklicnih profilov je nastalo, od roadijev do malodane profesionalnih podajalcev brisač, predvsem pa se zdi, da je v glasbene projekte vpetih več glav, kot jih je bilo nekoč. Se motim?
Tako je. Sam na koncu še vedno zaupam svojemu instinktu. Tudi danes, ko skladam, ne razmišljam o tem, kdo je v mojem občinstvu, potem ko se skladba plasira, pa ni več tako. Včasih je bilo bolj naivno. Spustil si glasbo v eter, danes pa se več razmišlja, kdaj, komu in kako, kar po svoje tudi ni napačno.
