Film na prvi pogled predstavlja nekolikšen odklon od režiserkinega opusa, ki se z Drevesom (2014) in Zgodovino ljubezni (2018) izrisuje v nedialoški in poetičen avtorski izraz, ki besede pogosto umika čustvenim in psihološkim stanjem protagonistov, ko ti prestopajo meje realnega in fantazijskega, žalosti in jeze, življenja in smrti. A čeprav je Odrešitev za začetnike režiserkin prvi celovečerni film, ki se poigrava z žanrom, ta v sebi še vedno nosi njen prepoznaven vizualni odtis, ki se kljub površinskim vzporednicam z odrezavimi dialogi Yorgosa Lanthimosa in družbeno satiro neoliberalne buržoazije Rubena Östlunda in Bong Joon-hoja razvije v izvirno, vizualno in igralsko osupljivo ter prodorno delo, ki sodobno družbo preizprašuje in reflektira, ob čemer svoj humor rad usmeri v nas same – če smo se v komično nelagodnih situacijah pripravljeni vsaj malo prepoznati.
Družino Kralj prvič uzremo na tekočih stopnicah letališča. Njihova postavitev nam takoj sugerira odtujen odnos, prežet z redko in odrezavo komunikacijo. Dokler mimo ne zakoraka mlad moški (Aliocha Schneider), ki se s svojo ležernostjo in sproščenostjo izriše v njihovo popolno nasprotje. Je kot zareza v njihovo skrbno dizajnirano življenje, v katero nenadoma priveje piš divjine, francoskega jezika, sočnih kletvic in seksualnih tenzij. A Julienova prezenca, ki mestoma zakliče po primerjavi s Pasolinijevo Teoremo (1968), seveda ni naključna: gre za Aleksandrovega sina, rojenega iz mladostniške afere v Parizu, ki predstavlja prav tisti manjkajoč element »popolne družinske slike«, ki lahko uresniči očetove bizarno-komične sanje potovanja v vesolje. Vesolje, ki bi družino še bolj odmaknilo od družbe, od katere se s svojo arhitekturno impozantno stekleno hišo sredi gozda že zdaj povsem distancirajo.
A čeprav steklo, ki obdaja hišo, družinskim članom omogoča, da se ves čas vidijo, ti živijo drug mimo drugega. Oče (Marko Mandić) sanja o vesolju, mati (Katarina Stegnar) pod površjem skriva bes, medtem ko hči Agata (Mila Bezjak) obupano išče njuno pozornost in vsaj kanček samostojnosti. Umaknjeni v svoj disfunkcionalen mehurček, v katerem je vse pospravljeno kot iz škatlice, a hkrati nič zares na svojem mestu, se zato ustrašijo vsakega, ki tja ne spada. Vsakega vdora življenja od tam zunaj, najsi bo zajec, srna ali družina v stiski, ki ne izraža njihove razredne pripadnosti. Družina, ki jim ob cesti zgori avto, ko Kralji brezbrižno zapeljejo mimo. Gre za zlobo, čustveno apatičnost, strah? Sonja Prosenc si poskuša odgovoriti na to vprašanje, ko družina še isto noč pozvoni na njihova vrata. Panika – le kdo bi zvonil ob tej uri? A Julien jim odpre vrata in v hišo spusti ves kaos, neizrečene frustracije in potlačena čustva ter v njihove robotske odnose in manevrizme vnese prve elemente človeškosti.
O tem, da se pod njihovo fasado vendarle skrivajo (kompleksni) ljudje, film z nami komunicira počasi, skozi vizualni jezik filma, ki z izjemno fotografijo Mitje Lična družino pogosto ujema v odseve oken in drugih steklenih površin; te sugerirajo, da se šele tam, za stekleno mejo, ki jo postavljajo med sabo in svetom, skriva njihov pravi obraz, osvobojen vseh predsodkov in družbenih pričakovanj. Dokler steklo končno ne poči in dokler se njihova družina dokončno ne raztrešči; šele takrat na površje skozi črepinje naplavi vse dvome, ranljivosti, jezo, žalost in bolečino. Vsi smo krvavi pod kožo, nam skozi drzne metafore sugerira katarzični konec, v katerem oče »podivja« v gozdu, mati bosa steče po asfaltu in Agata, ki v sebi nosi simboliko Ofelije, Sneguljčice in Rdeče kapice, odvrže svojo lasuljo. Maske padejo – odrešeni so.
