Vojna v Evropi, gospodarska in politična kriza, preteča revščina kot njuna posledica, podnebne spremembe in migracije, vse skupaj neustavljivo in nepovratno spreminja svet, kakršnega smo poznali, milijone ljudi pa sili v tavanje proti »obljubljeni deželi«, ki je ni več. Kaj lahko o begunstvu, ki se je iz izjemnega pojava spremenilo v pravilo ob vsaki politični, vojaški ali ekonomski spremembi, povedo pisatelji, je vprašanje, ki jim ga zastavlja letošnja Vilenica. Kajti kot so zapisali, »begunstvo je tudi vprašanje jezika, osrednjega orodja pisateljevanja, je vprašanje prilaščanja novega jezika, ohranjanja spomina in identitete, zgodb in izkušenj preteklosti«.
Prireditev, ki se je začela včeraj s podelitvijo nagrade Srednjeevropske pobude (SEP), ki jo je prejela hrvaška pisateljica Luiza Bouharaoua, se bo tradicionalno končala s sobotno podelitvijo nagrade Vilenica v jami na Krasu. Letos bo slavila latvijska pesnica in prevajalka Amanda Aizpuriete.
Nagrajenka Vilenice 2022
»In v čisto drugem življenju / me bo čez rame objela pesem« - to sta dva izmed premnogih stihov pesnice Amande Aizpuriete (1956), ki je poezijo in eseje začela objavljati leta 1976, torej v časih trdega socializma Sovjetske zveze, in jo piše še danes, ko se imperiji znova majejo. Toda njena poezija govori o intimnih človeških občutjih, ki prečijo politične in družbene okoliščine in so univerzalne v vprašanjih bližine, samote, stisk in pritajenih radosti; to pa počne predvsem skozi žensko opitiko. Njene pesniške zbirke so izšle v štirinajstih jezikih, med drugim v nemščini, angleščini, švedščini, finščini, litovščini in ruščini; napisala je tudi roman Nočna plavalka. Prejela je številne domače in tuje nagrade, v devetdesetih letih tudi nagrado Horsta Bieneka za liriko, ki jo podeljuje Bavarska akademija lepih umetnosti.
Pomemben del pesničine ustvarjalnosti je tudi prevajanje, za katerega je bila prav tako nagrajevana; prevedla je čez trideset knjig. Prevajalsko se je družila tako s cvetom ruskega pesništva (Ana Ahmatova, Josif Brodski, Nikolaj Gumiljov) kot z Avstrijcem Georgom Traklom, Franzom Kafko in nemškim sodobnikom Uwejem Kolbejem. Iz angleščine je prevedla Let nad kukavičjim gnezdom Kena Keseyja, Orlanda Virginie Woolf, Klateže dharme Jacka Kerouaca, Veliki Gatsby Francisa Scotta Fitzgeralda, Sramoto Johna Maxwella Coetzeeja. Sestavila je tudi več antologij latvijskih pesnikov.
Žirija Vilenice je o njenem delu zapisala: »Človeško življenje v njeni poeziji je polno nepričakovanih in kompleksnih položajev in čustev, pod površjem vsakdanjosti kataklizmično brbota in dneve naših življenj preseva skrivnostna luč ljubezni, poetičnega in smrti. Njen lirski jaz je tako nenehno pod pritiskom dvomov, strahov in brezupa, povezanim tudi z občutki ljubezenske prevaranosti, izgubljene intime, osamljenosti in samosti.«
