Avtobiografski risoroman Vojna hrvaškega striparja Gorana Duplančića ne sodi med velike junaške zgodbe o vojni, ampak vojno prikaže skozi osebno izkušnjo desetarja iz Splita, ki v času osamosvojitvene vojne služi vojaški rok v vojašnici Borisa Kidriča v Šentvidu pri Ljubljani. Vojna v Duplančićevem stripu je ambivalentna in absurdna, situacija, v kateri so se vojaki znašli nepripravljeni in neizkušeni, pa jih poveže v še trdnejša prijateljstva in zavezništva.

Spomini doktorja fizike

Goran Duplančić je stripar v prostem času, sicer pa doktor fizike, zaposlen na oddelku za teoretično fiziko na Inštitutu Ruđerja Boškovića v Zagrebu. Strip Vojna je njegov najzajetnejši doslej (izšel je na 279 straneh), ustvarjal ga je kar dvajset let. V hrvaškem izvirniku so ga izdali predlani, v slovenskem prevodu Andreja E. Skubica pri založbi ZRC pa novembra.

»Že ko sem preživljal dogodke, opisane v stripu, sem pomislil na dobro zgodbo, če se le izvlečem živ. Vendar še dolgo nisem čutil potrebe, da jo spravim na papir,« pravi Duplančić. »Verjetno tudi zato, ker po vsaki vojni v javnem prostoru prevladujejo velike zgodbe o trpljenju in junaštvih, medtem ko se majhne zgodbe, če se poskušajo stlačiti mednje, zdijo nepomembne. Pomagalo ni niti dejstvo, da se glede na razsežnost vojnih dogodkov na Hrvaškem in v BiH s hrvaške perspektive vojna v Sloveniji ne zdi pretirano resna. Pravzaprav sem se s tem stripom začel ukvarjati, ko sem dobil otroke. Razmišljal sem, kaj bi jih rad naučil o velikih resnicah življenja, in ugotovil sem, da sem vse, kar vem, izvedel pravzaprav v tistih desetih dneh vojne v Sloveniji. Ti dogodki so nepopravljivo vplivali name in na celotno našo generacijo.«

Medij za težke zgodbe

Kakšen medij je torej strip, da mu uspeva večpomensko in senzibilno pripovedovati težke tematike? Duplančić meni: »Slika pove več kot tisoč besed. Pisani besedi velja poklon, toda ko besedilo prebereš, ga ne moreš zavrteti nazaj, slike, risbe, pa lahko. Celo film nima te moči, saj na njem ne moreš zadržati pogleda, vzpostaviti odnosa z liki, si pasiven opazovalec. Pri stripu pa bralec sam določa ritem. Za osebne, čustveno nabite zgodbe pravzaprav ni boljšega medija od stripa. Nenazadnje, ko pride do šuma v komunikaciji, rečemo: bi rad, da ti narišem?«

Likovno je Vojna risoroman, narisan v klasični stripovski črno-beli tehniki. Avtor vleče skope, svobodne poteze, mestoma se prikrade tudi nekaj zamolklo barvnih strani, s čimer izpostavi določene narative v zgodbi, svobodno pristopi tudi k oblikovanju okvirčkov, besedilnih oblačkov. »Želel sem, da ima strip tisto avro, kot ko se srečajo prijatelji in obujajo spomine iz mladosti. Mnogi, ki so strip prebrali, so mi rekli, da jih stripi spominjajo na srednješolske čase, četudi so v mojem stripu opisani dogodki, ki se jih pravzaprav nočejo spominjati. Tega se ne da narisati v strogi obliki in z realistično risbo. Hkrati sem z dodajanjem elementov, ki jih omenjate, želel poudariti trenutke, ki so pomembno in nepovratno vplivali na like; torej so vplivali tudi name.«

Kako zgodoviniti vojno

Urednica slovenske izdaje stripa dr. Tanja Petrović, znanstvena svetnica in predstojnica Inštituta za kulturne in spominske študije ZRC SAZU, je bila pobudnica izdaje stripa v našem prostoru. »Zame je strip Vojna izjemen, zgodba je premišljena, kompleksna in zelo osebna. Slovenskemu bralcu ponuja ne samo odlično zgodbo, ampak tudi pomembno perspektivo, ki manjka v uveljavljenih pripovedih o osamosvojitveni vojni. Te pripovedi temeljijo na jasni delitvi med nami in njimi, okupatorji in osvoboditelji, domoljubi in izdajalci,« meni urednica. »Čeprav se večina zaveda ambivalentnosti teh kategorij in absurdnosti takratnega trenutka, je na celotnem prostoru nekdanje države sčasoma obveljalo, da se o vojni ne da razmišljati zunaj teh zoperstavljenih kategorij. Tisti, ki vanje ne sodijo, so zlahka pozabljeni ali ostajajo brez glasu. Prva žrtev jugoslovanskih vojn med vojaki JLA je bil mlad fant iz Kavadarcev v Makedoniji, Sašo Gešovski, ki so ga 6. maja 1991 v Splitu ubili hrvaški nacionalisti. Kljub večletnemu prizadevanju civilne družbe mu v Splitu niso mogli postaviti spominske plošče, ki bi komemorirala njegovo povsem nesmiselno smrt.«

Zanjo najbolj pretresljiv trenutek v stripu je, ko se na zadnjih straneh soočimo z glavnim junakom, ki nas s fotografije v vojaški uniformi gleda naravnost v oči. »Vsakič znova me pretrese pogled na tega skoraj otroka v uniformi. Kontrast med fotografijo in ostrimi potezami, s katerimi je narisan strip, nas opozori na univerzalno resnico, za katero ni prostora v velikih zgodbah: mladi ljudje v uniformah sanjajo o prihodnosti, vojna pa se za te sanje niti najmanj ne zmeni. Po tridesetih letih je prišel čas za pripovedi, ki nas postavljajo pred pomembna vprašanja o tem, na kakšen način zgodovinimo devetdeseta leta 20. stoletja, stripu pa pripada ključna vloga v spodbujanju tega premisleka.«