Karahasan se je rodil leta 1953 v Tomislavgradu in leta 1976 diplomiral na Filozofski fakulteti v Sarajevu. Leta 1986 je doktoriral na Filozofski fakulteti v Zagrebu. Poučeval je na Akademiji za scensko umetnost in Filozofski fakulteti v Sarajevu ter na Univerzi v Göttingenu. Leta 1993 je pobegnil v Avstrijo, kjer je z družino živel do smrti, poroča Hina.

Je avtor številnih romanov, kot so Vzhodni divan, Šahrijarjev prstan, Sara in Serafina in Nočni shod ter trilogije Kaj pripoveduje pepel. Pisal je tudi drame, kratko prozo, eseje ter literarnoteoretska in kritiška besedila. Več njegovih del, vključno s trilogijo, je prevedenih v slovenščino.

Njegova dela pogosto tematizirajo Bosno, ki jo pisatelj prikazuje kot mozaik različnih kultur, tradicij in življenjskih svetov. V romanih Sara in Serafina ter Nočni shod se je denimo osredotočil na vojno v Bosni v 90. letih minulega stoletja.

Avtor je bil večkrat nagrajen. Med drugim je prejel nagrado za najboljši jugoslovanski roman leta 1990, Herderjevo nagrado, vilenico, nagrado Heinricha Heineja in leta 2020 še Goethejevo nagrado mesta Frankfurt.

Kot so zapisali v utemeljitvi Goethejeve nagrade, Karahasan v svojih delih posreduje med Vzhodom in Zahodom, med islamom in krščanstvom. V njih se po oceni podeljevalcev zavzema za trajno preseganje meja, naj si bodo politične ali kulturne.

Ob prejemu vilenice je v pogovoru za STA povedal, da ga ob pisanju romana ali zgodbe ne moti njegovo teoretično znanje, niti mu ne pomaga. »Tako kot nam v življenju ne pomaga in nas ne moti zavedanje o tem, kaj nas čaka (...). Prav tako lahko veste prav vse o Goethejevi pisavi, pa vam to prav nič ne pomaga pri začetkih vašega pisanja. Kajti pišemo z znanjem, telesom, spominom, nadarjenostjo, pišemo s svojim življenjem, zanj pa ni priprav.«

Lani je bil Karahasan gost festivala Literature sveta - Fabula.