Katarina Šeme je ilustratorka in 2D-računalniška animatorka, dela pa tudi kot grafična oblikovalka. Širši javnosti pa je bolj znana po risoromanu Sumatra – Leto na tropskem otoku, ki je leta 2022 izšel pri založbi VigeVageKnjige. Avtorica je namreč leto dni študirala tradicionalne umetnosti in kulture v Indoneziji, svojo izkušnjo pa prelila v risoroman.
Nedavno pa je izšel njen drugi risoroman z naslovom Iz jame, v katerem popisuje zgodbo reševanja jamarke iz Vranjedolske jame, del reševalne ekipe pa je bila tudi avtorica sama. »Da bi o dolgotrajnem reševanju iz Vranjedolske jame morda lahko naredila risoroman, je prvi na misel prišlo urednici Anji Zag Golob. Nekaj časa sem predlog premlevala v sebi in po sporočilu poškodovane jamarke Ane, da se strinja z nastankom reševalne zgodbe v risoromanu, sem se odločila, da se lotim izziva,« pove Katarina Šeme.
»Prvi koraki pri nastajanju tega risoromana so bili malce drugačni, saj sem morala na začetku opraviti nekaj pogovorov oziroma intervjujev z drugimi reševalci, predvsem z medicinsko sestro Emo ter reševalcem in članom minerske ekipe Matejem, da sem lahko v stripu predstavila tudi tiste dele reševanja, kjer me osebno ni bilo zraven. Po pogovorih, ki sem jih snemala, je sledila transkripcija, zatem pa prvi besedilni scenarij. Šele po vsem tem sem se lahko lotila prvih skic risoromana s svinčnikom na papirju.«
Skrbno izbrani odtenki barv
Risoroman tako temelji na resničnih dogodkih, ki so se zgodili 15. aprila 2023 zvečer, ko je eni od jamark v ekipi, ki je raziskovala Vranjedolsko jamo pri Dolenji vasi blizu Cerknice, pri dvigu na površje na glavo padel kamen. Nezavestno so jo jamarski kolegi nemudoma oskrbeli, nekaj jih je šlo iskat pomoč. Najzahtevnejši del je predstavljal dvig poškodovane jamarke iz jame. V reševanje, ki je steklo takoj in ga je z zadržanim dihom spremljala vsa Slovenija, so se vključili vsi: jamarji, civilna zaščita, gasilci, taborniki, zdravstvena ekipa. »To reševanje se je od drugih razlikovalo predvsem po tem, da smo imeli na tej intervenciji daleč največ podpore civilne zaščite, ki je ponudila ogrevane šotore, toplo hrano in pijačo, imeli pa smo tudi največ medijske pozornosti. Z vidika reševanja pa me vedno znova navdušita povezanost in požrtvovalnost kolegov in kolegic reševalcev,« se izkušnje spominja avtorica. Jamarski reševalci so poškodovano jamarko začeli dvigovati iz jame okoli 23. ure, potem ko so dodatno razširili najožje prehode, sam dvig pa je trajal približno tri ure in pol, kar je bilo glede na zahtevnost jame izredno hitro. Pri reševanju je sodelovalo 48 jamarjev.
V risoromanu prevladujejo temnejše barve, s katerimi avtorica prikaže temačnost jame, ki jo na trenutke razsvetljujejo le naglavne svetilke. »Med delom sem podoživljala dogajanje v jami, predvsem pa se me je dotaknil zadnji del, ko smo poškodovano v nosilih uspešno spravili na površje,« pove avtorica. Izpostavlja še, da je bilo pri tokratnem risoromanu delo strogo načrtovano in z vidika pripovedovanja zgodbe izredno zahtevno. »V stripu se menjajo trije pripovedovalci in več dogajalnih krajev, ki jih je bilo treba med seboj preplesti v zgodbo, ki gladko teče in drži neko dogajalno napetost,« pojasni. V risoromanu tako ni predstavila le zgodbe ponesrečene jamarke, ampak predvsem zgodbo o požrtvovalnih posameznikih, ki jih je povezal isti cilj in ki so s skupnimi močmi v 38 urah rešili ponesrečenko.
