A če je zgodbo V hiši med hribi straši mogoče brati kot projekcijo pripovedovalkine notranje stiske, je naslovni gozd Alene Mornštajnove metafora neke druge groze, tiste, ki v romanu ždi za lažnimi obtožbami, grožnjami in ustrahovanjem, s katerimi želita pripovedovalko utišati predvsem babica in mama. Zahteva po molku izhaja iz strahu pred obsodbo v očeh družbe, pred stigmatizacijo žrtve, subtilno nakazano z vpeljavo Jakubove pripovedne linije. Jakub, petnajstlenik, ki obiskuje isto šolo kot pripovedovalka, je nedolžna žrtev ranjene in prav tako nedolžne žrtve. Otrok postane »kolateralna škoda« preusmerjene otroške jeze in izraz njene nemoči: ker ne more (ne sme!) poimenovati pravega storilca, se maščuje najbolj pripravni tarči, ta pa bo težo posledic nosila celo življenje. Jakubova prigoda se zdi skoraj kot prilika, eksempel tistega, kar bi se lahko v vsakem primeru zgodilo s pripovedovalko, če bi se odločila razkriti resnico: svet, kot ga slika Alena Mornštajnová, je namreč brezkompromisno krivičen, v njem zlo poraja zlo in se prenaša iz generacije v generacijo, tudi tako, da se včerajšnje žrtve spreminjajo v jutrišnje rablje. Krogotok lahko prekine šele popolno uničenje, ki je v roman vpeljano v podobi ognja, največjega sovražnika gozda in »očiščevalnega elementa«. Pogorišče razkrije obremenilni dokaz, »izvor zla«, okostje, ki zgodbo vrne na njen začetek.
Mornštajnová odnose med liki razvija počasi, seje namige, ki pa so dovolj bežni, da ne prehitevajo razvoja dogodkov. Vrata, ki morajo ponoči ostajati odprta, ključavnica brez ključa, gozd, ki prihaja ponoči: »Včasih se je gozd ustrašil ... Hujše pa so bile noči, ko je prišel noter.« Sprva nerazumljivo babičino ali kasnejšo materino krutost bi bilo mogoče brati kot obrambni mehanizem prestrašenih, prizadetih in osamljenih žensk, ki so uspešno potlačile občutek krivde v odnosu do vnukinje oziroma hčerke, vendar bi bila to le ena od številnih možnih interpretacij. Mornštajnová ne psihologizira, zdi se, da likom prepušča lastno življenje, čeprav jih postavlja v ekstremne situacije, skozi katere razkriva njihov domnevno »pravi« obraz. Ta se pogosto izkaže za ambivalentnega, takšnega, ki hkrati vzbuja sočutje in prezir, to pa je nemara najmočnejša točka knjige: da vedno znova spodnaša navidezne gotovosti in pozornost usmerja k vprašanju odgovornosti, na katero pa je v okolju, kjer so vezi tako tesno, tudi krvno spletene, nemogoče odgovoriti. Zato se avtorica raje zateka k jeziku simbolov in metafor: roman se začne s prizorom množičnega pokola španskih lazarjev, ki ogrožajo vrtnine in s tem krčijo preživetvene možnosti Janotovih, kot utelešenje darvinističnega prepričanja o preživetju močnejšega, ki mora biti predvsem neobčutljiv in brezobziren, da lahko obstane. Gre za vnaprej izgubljeno bitko, saj se lazarji nenadzorovano množijo, v boju pa je vseeno treba vztrajati, da preživi vsaj del pridelka. Metaforično je mogoče razumeti tudi pripovedovalkin odnos do dedove psice Bele, ki v pripovedovalki vzbuja nerazumljiv (in v zaključku pojasnjen) odpor, obenem pa globoko sočustvuje z lazarji.
Hiša že dolgo ni več sinonim doma niti varnosti; pravzaprav roman poljske pisateljice govori o tem, da je ideja doma psihološko stanje, ki ga je težko, nemara celo nemogoče doseči, tudi ko pripovedovalka že davno zapusti kraj svojega nesrečnega otroštva. Gozd v hiši je napeto branje, zaradi načina, kako je prikazana tematika družinskega nasilja, pa tudi težavno. Vseeno ne gre za vztrajanje v tragičnem, ki bi bilo samo sebi namen; je bolj poskus iskanja načina, kako izraziti občutja in doživetja, ki jih je še danes najtežje, skoraj nemogoče ubesediti.
