A če je zgodbo V hiši med hribi straši mogoče brati kot projekcijo pripovedovalkine notranje stiske, je naslovni gozd Alene Mornštajnove metafora neke druge groze, tiste, ki v romanu ždi za lažnimi obtožbami, grožnjami in ustrahovanjem, s katerimi želita pripovedovalko utišati predvsem babica in mama. Zahteva po molku izhaja iz strahu pred obsodbo v očeh družbe, pred stigmatizacijo žrtve, subtilno nakazano z vpeljavo Jakubove pripovedne linije. Jakub, petnajstlenik, ki obiskuje isto šolo kot pripovedovalka, je nedolžna žrtev ranjene in prav tako nedolžne žrtve. Otrok postane »kolateralna škoda« preusmerjene otroške jeze in izraz njene nemoči: ker ne more (ne sme!) poimenovati pravega storilca, se maščuje najbolj pripravni tarči, ta pa bo težo posledic nosila celo življenje. Jakubova prigoda se zdi skoraj kot prilika, eksempel tistega, kar bi se lahko v vsakem primeru zgodilo s pripovedovalko, če bi se odločila razkriti resnico: svet, kot ga slika Alena Mornštajnová, je namreč brezkompromisno krivičen, v njem zlo poraja zlo in se prenaša iz generacije v generacijo, tudi tako, da se včerajšnje žrtve spreminjajo v jutrišnje rablje. Krogotok lahko prekine šele popolno uničenje, ki je v roman vpeljano v podobi ognja, največjega sovražnika gozda in »očiščevalnega elementa«. Pogorišče razkrije obremenilni dokaz, »izvor zla«, okostje, ki zgodbo vrne na njen začetek.