Risoroman Ne vsi roboti se dogaja leta 2056, ko roboti nadomestijo vso človeško delovno silo. Ljudem ni treba več hoditi v službo, saj imajo doma robota, ki služi denar namesto njih. Ljudje končno živijo v spokoju in harmoniji. Vsaj tako se sprva zdi. Pobližje spoznamo družino Walter, za prihodek katere skrbi emocionalno hladni robot Žiletkar. Vendar pa življenje z roboti ni enostavno, saj so ti hladni, nesramni, družine pa se jih v resnici bojijo. In čeprav smo v prihodnosti, svet še vedno žene kapitalizem, ki od družin vedno znova zahteva menjavo robotov za boljše in novejše modele. »Zastareli« roboti pa se nabirajo in pripravljajo upor.
Čeprav nas avtor risoromana Mark Russell kar naprej zabava s humornimi prizori, v resnici z risoromanom nastavlja ogledalo današnji družbi, za katero se zdi, da smo vsi samo še roboti, ki opravljamo eno in isto delo po želji nekoga, ki je nad nami. Kot je zapisal Russell: »Kadar pišeš futuristične distopije, naj bo to o brutalnih policijskih državah, okoljskemu kolapsu ali peklenski tehnokraciji, se moraš opominjati, da pišeš o svetu, ki ga trenutno nekdo že dejansko doživlja. Termin distopija uporabljamo samo, kadar se to dogaja nam.«
Navdih v toksični moškosti
»Začel sem pisati zgodbo o robotih kot metaforo za toksično moškost. Deloma v upanju, da se bodo moški poistovetili z ljudmi, ki so prisiljeni živeti v nenehnem strahu pred roboti v svoji bližini, tako kot se žrtve spolnega nasilja bojijo svojih napadalcev,« je pojasnil Russell. »Zamisel za zgodbo se mi je utrnila leta 2017 med gibanjem JazTudi (MeToo) na twitterju. Kmalu se je začela bitka proti temu gibanju, imenovana NeVsiMoški. Moški namreč niso hoteli videti, kaj počnejo drugi moški. In potem mi je prišlo na misel, da bi preoblikoval zgodbo in uporabil robote. Ko ti postanejo do ljudi sovražni, dejanja drugih opravičujejo na način, da vsi roboti pa res niso takšni.«
Risoroman torej ni samo zgodba o neki distopiji, v kateri roboti delajo namesto ljudi, ampak so roboti sinonim za tiste moške, ki so se gibanju JazTudi uprli na način, da so poudarjali, da sami niso taki, posledično pa so gibanje JazTudi označili za »lov na čarovnice«. Sočasno pa risoroman poudarja strašljivo moč kapitalizma, ko povsem funkcionalni roboti postanejo zastareli le zato, ker si nekdo na visokem položaju želi zaslužka z novimi modeli.
Kot da gledamo film
Zgodbo sta v risoroman pretvorila brazilski umetnik Mike Deodato mlajši in kolorist Lee Loughridge. V fotorealističnem stilu sta ustvarila robote brez čustev, ki ljudi na planetu vidijo le kot brezdelno nesnago. Ker sta ustvarjala v fotorealizmu, se nam zdi, kot da namesto risoromana gledamo televizijsko serijo, s čimer se nevarnost podivjanih robotov zdi še bolj strašljiva. V slovenščini lahko beremo za zdaj prvi del od štirih; a že ob branju prvega dela se lahko zamislimo nad dejanji soljudi in svetom, v katerim živimo. Predvsem pa ob branju ugotovimo, da distopijo pravzaprav že živimo.
