Znanost, kot jo prikazuje Labatut, meji na mistiko, še več, na ezoteriko. Knjigo naseljujejo podobe romantistično trpečih genijev, ki so doživeli genialni preblisk, se prebili do roba razuma, in dejansko se ena pogostejših fraz glasi, da je nekaj »nezdružljivo z zdravo pametjo«. Opozicija »zdrave pameti« nasproti genialnosti se implicitno preslika v nasprotje med »normalnostjo« in ekscesom: Labatutovi geniji rinejo v skrajnosti, tako v svojih teorijah kot v značaju ali načinu življenja. Znanstveniki, v Slepi luči so to predvsem matematiki, fiziki in astronom, tudi sicer prakticirajo romantistični pobeg – pred družbo bežijo, da bi se posvetili delu, v delo se zatekajo, da bi pobegnili pred sabo, ko pa pridejo do ugotovitev, ki bi lahko v temelju predrugačile ustaljena razumevanja sveta, se krog ponovi, le da se takrat dokončno umaknejo in umrejo. Po prepričanju so asocialni nekonformisti, osamljenci brez prijateljev, radikalci, tudi izprijenci, brezbrižni za trpljenje, ki ga njihova odkritja povzročajo. Ali pa so, nasprotno, preobčutljiveži, ki se ustrašijo resničnega dometa svojih odkritij: zdi se, da pri Labatutu ni vmesnih poti.

Posameznega odkritja, tega »srca osrčja«, ni mogoče zares zaobjeti, ker ga, tako je vsaj razbrati, ni mogoče ubesediti v nam znanem jeziku, zato se Slepa luč zateka k opisom, ki se spogledujejo z vizionarskimi teksti, popisujejo apokaliptične sanje in privide, ki napovedujejo prihodnost. Spoznanje je dostopno le redkim izbrancem, genijem, tistim, ki premorejo uvid – s tem v zvezi je zanimiva in pomenljiva prispodoba Schwarzschildove singularnosti, ki izzveni hkrati globoko in banalno: »Če so tovrstni pošastni stvori možno stanje materije – ali imajo nemara ustreznico tudi v človekovem umu? Če se zbere dovolj volje, če se milijoni ljudi podredijo enemu samemu cilju in se njihovi umi zgostijo v istem psihičnem prostoru – ali bi to sprožilo nekaj podobnega njegovi singularnosti?« Bolj se znanstveni pristop predstavlja kot »trden«, bolj trhli so njegovi temelji, bolj se arheologija sprejete vednosti (prosto po Foucaultu) spodkopava. Ko »'stvarni svet', ki bi ga znanost lahko preučevala, ne obstaja«, ko znanstvene ugotovitve postanejo odvisne od konteksta in perspektive, znanstveni diskurz postane literatura, polje neskončnih možnosti in imaginacije, in to je gotovo najmočnejša plat knjige, ki je v angleškem prevodu dobila poetičen naslov Ko nehamo razumeti svet (When we cease to understand the world) po enem od poglavij. Prevod, ki je knjigi prinesel nominacijo za International Booker Prize 2021, je konec koncev res izšel v času, ko sveta ni bilo (več?) mogoče razumeti, med pandemijo, in že z naslovom povzel tedaj splošno občutenje: znanost, ki ne ponuja več opore, temveč zbuja negotovost, nerazumevanje in celo strah, ter obenem vtis, da so stvari, ki presegajo človeško vednost.

V šibkejših delih pa je Slepa luč tudi knjiga, ki stereotipe zgolj perpetuira, ne pa tudi razblinja. Genialnih prebojev so zmožni le ekscesni moški značaji, vednost je vselej dostopna le redkim izbrancem. Avtor se sicer vselej poigrava ravno z ambivalenco (ali raje: polivalenco) ustvarjalnega principa v znanosti, ne poda pa nobenega prebojnega uvida. Labatut enemu svojih genijev, tokrat Louisu de Broglieju, v usta položi razmislek o dvojni naravi svetlobe, o njeni dvojni, nasprotujoči si identiteti: svetloba, ki, dobesedno, »razsvetljuje«, in tista druga, »slepa«, ki s svojim bleščanjem slepi (in Labatuta nagovarja predvsem slednja, simbol saramagovskega globljega uvida), s čimer postane svetloba emblem same znanosti, ker je po definiciji osvobajajoča in smrtonosna, kot bi ustrezala Derridajevemu pojmovanju pharmakona.

Po prebranem tudi sama ostajam vmes: berljiva knjiga z zanimivimi uvidi, ki pa se včasih nevarno približujejo člankom wikipedije in hipertekstu, ki želi nagovoriti celoto, pove pa malo. Kratkočasno branje, ki ostaja bolj kot ne na površini.