Veličković na nekak način piše eno samo knjigo, to je knjiga o Bosni, o njeni preteklosti, o vojni, ki jo je usodno razstrelila, o povojnem obdobju, ko se je življenje poskušalo pokrpati v novonastalih razmerah … Vse to pa vedno slika skozi življenje posameznikov, njihovih tegob, strahov, norosti in radosti. V romanu Koncerti za oboo so te razmere še vedno enako kaotične.
Življenje s starim zoprnežem – bi lahko na kratko strnili »zaplet« tega romana, nekakšnih sinovih zapisov o svojih vsakodnevnih mukah dveh cimrov iz dveh svetov. Na dlani sta torej dve možnosti: depresivni, »skandinavski« tip literature ali pa tragikomedija, skuhana v bosanskem loncu. V tej mešanici je Veličković seveda doma.
Oboist iz naslova je oče, oboo je do vojne igral v Sarajevski filharmoniji, po koncu vojne pa, Srb, ni hotel več igrati s tistimi z druge strani, to se pravi z Bošnjaki. Seznam skladb za oboo na začetku knjige, ki jih zlahka najdemo na youtubu, je torej svojevrstna glasbena spremljava različnih dogodkov, o katerih piše sin, tako da si bralec lahko »zaranžira« pravcato zvočno knjigo. Ob poslušanju pa še toliko bolj jasno začuti, čemu se je oče v imenu absurdne trme odrekel.
Tudi tisto, kar mu je nadomestilo glasbo, je našteto na uvodnem seznamu: avtomobili. Postal je nekakšen tavžentkunstler, od mehanika do tihotapca, veliko težav s sinom zadeva prav avtomobile. Avtomobile in vse drugo, glede česar se ne strinjata. Oče je pač tip avtoritarca, ki je grenil življenje vsem okoli sebe: ženi, ki je kmalu umrla, sestri, ki je pobegnila v Italijo … S sinom pa sta se zataknila v skupnem stanovanju, ki predstavlja bojno polje dveh življenjskih »konceptov«.
Pravzaprav jima je skupna predvsem ena stvar: turške televizijske nadaljevanke, ki jih oče nenehno gleda, sin pa se iz njih norčuje. A jih tudi sam spremlja, skrivaj – zaradi sramu pred samim seboj, da resen človek, ki piše doktorat o modernistični arhitekturi, zapada takšnemu kiču. Jih pa kljub temu skrbno povzema tudi za bralca, v rednih epizodah, ki tako proizvajajo učinek zgodbe v zgodbi, medsebojnega zrcaljenja. Obe namreč govorita o težavnih družinskih odnosih, krhkih ljubezenskih zvezah in absurdnih pripetljajih, tako da nadaljevanka s svojo preproščino, improviziranostjo in absurdnimi zapleti odslikava podobno tragikomično stvarnost protagonistov.
Odnosi z očetom so dolga vrsta izjemno komičnih, absurdnih, a tudi žalostnih zapletov, hkrati pa avtor opisuje družbeno odrinjenost starostnikov in težavno odgovornost otrok, ki so v veliki meri tudi sami izgubljeni v brezdušnem »novem«. To novo, ta družba je trideset let po vojni še vedno nekakšno improvizirano gradbišče, ki ga obvladujeta korumpirana politika in kapital, oba mojstra delitev in korupcije. Na tem gradbišču, ki se zdi kot »work without progress«, »delo brez nastajanja«, sin mukoma išče razumevanje in ljubezen do očeta, hkrati pa gradi krhko, zaradi razlike v letih negotovo vez z mlajšo partnerico, na meji melanholije in humorja: »Poslušala sva škržate in kruljenje želodcev. Kosila sva drug drugega. Popoldan je začelo deževati. Tuširala sva se naga na plohi. Terasa je dišala po milu iz kozjega mleka.«
Oče umre v bolnišnici, med korono, obiski prepovedani, prepuščen samemu sebi. Sin si zanj želi, da bi skozi bolnišnično okno pred smrtjo videl, »kako vrane z žic daljnovoda vzletijo v meglo in se razblinijo v zvok: začne f2 iz piana, dva takta … povzpne se na f2«.
