V knjigi Psihiater na kavču Bojane Leskovar, ki je te dni izšla pri založbi Beletrina, se je Gorazd V. Mrevlje, psihiater, psihoterapevt in sodni izvedenec, znašel v vlogi pripovedovalca, v dialogu novinarko in urednico Bojano Leskovar, ki ga je poslušala in z njim potovala v globine človeške psihe. Skozi sedemindvajset seans nas Mrevlje vodi od obdobja otroštva do zrelosti, od socializma do kapitalizma, med različnimi zdravstvenimi ustanovami, kjer odpira različne dileme okrog pristopa do pacientov, pripoveduje pa tudi o psihiatriji nasploh, o času svoje specializacije, mentorjih, učiteljih.
Knjiga je nekakšna intimna pripoved zdravnika – skozi srečanja in odnose s pacienti, sodelavci, družino in prijatelji – in je hkrati zgodovinski dokument razvoja psihoterapevtske in psihiatrične stroke ter družbe pri nas. Polna je tudi praktičnih nasvetov, kako živeti in premisliti sebe v tem drvečem sodobnem svetu, kako se torej spopasti s stiskami, stresom, tesnobo, depresijo.
Prijatelji o Gugiju
V nabito polnem Klubu CD je v torek potekal pogovor ob izidu knjige, kjer so se zbrali Mrevljetovi prijatelji, znanci, nekdanji pacienti, poznavalci področja psihoterapije in psihiatrije, njegovi domači. Knjiga je nastajala dve leti, tako rekoč je bila že v tiskarni, ko se je Mrevlje 1. marca poslovil, star je bil 77 let. Kot je še zapisal v biografiji, je več let nosil knjigo v sebi. Ne knjige, ki je zdaj izdana, temveč knjigo kot metaforo za svojo notranjo potrebo po pisanju, ki jo je začutil predvsem ob odhodu v pokoj.
Nastajanje »poklicne biografije« ima zelo dolgo zgodovino, je povedala Bojana Leskovar, prvič se je z Mrevljetom srečala pred mnogimi leti, ko ga je gostila v oddaji Studio City na nacionalni televiziji. Po mnogih letih sta torej Mrevlje in Leskovar ponovno sedla v kavč, da bi nastala knjiga. Ker računalnika ni maral, ampak je pisal na roko s svinčnikom, je potem njegov rokopis vedno prepisala njegova tajnica, pri tej knjigi pa se je skozi določene zapiske prebijala tudi Bojana Leskovar, predvsem pa je njune pogovore snemala in jih potem spisala v knjigo, ki je tudi njen knjižni prvenec.
Leon Magdalenc je dodal, da si je zapomnil izjavo Mrevljeta, da je norost nekaj pozitivnega, samo družba je tista, ki jo je postavila v napačen kontekst, in naša naloga je, da se borimo proti temu. On je bil tudi tisti, ki si mu rekel, da si nor in ti ni bilo treba na služenje vojaškega roka. V času afere JBTZ je veljalo tudi to, da te »Gugi lahko tudi skrije in pravi, da si nor«. Spomnil je, da ko je gostoval v Studiu City in govoril o norosti, je govoril tudi o pozitivnih zgledih, ki jih moramo sprejeti.
Drevesa v gozdu
Šansonjerka Vita Mavrič je povedala, da je knjigo prebrala v enem dihu in ostala brez diha, ker je to knjiga, ki je ne moreš brati po kosih, lahko jo pa še mnogokrat vzameš v roke. Branje knjige je doživela tudi kot čas za slovo od dolgoletnega prijatelja, »doživela sem jo kot ustavljen trenutek v filmu«, in »ko jo prebereš, ostaneš malo ranjen, vstaneš in greš naprej. Mislim, da je Gugi s to knjigo dokončno premagal smrt, ker je jasno v njej zapisano, kako bogato in polno življenje je živel, in skozi to knjigo živi naprej.« Pomemben segment v knjigi so tudi razmišljanja o pomenu žalovanja, ki ga razgrne prek svoje izkušnje in izkušenj pacientov. Mavrič: »Prišel je trenutek v mojem življenju, ko nisem videla ne dreves ne gozda. Redkost, če ne že čudež je imeti prijatelja, s katerim si si tako blizu, da mu lahko, če imaš slab dan, pokvariš tudi njegovega. On je bil rama, na katero si se kar naslonil.« Mrevlje je tudi sam v knjigi zapisal, da so ga mnogi doživljali kot očetovsko figuro, do tega pa je privedel njegov izjemen posluh za sočloveka. Opozoril je denimo, da bi ta čut moral imeti vsak človek, ki se posveti medicini, ker se pravzaprav v prvi vrsti posveti ljudem.
