V pripovedih Neli Filipić, ki tematizirajo starost, nasilje nad ženskami oziroma družbeno mizoginijo, položaj pisateljic, skrbstveno in gospodinjsko delo, žensko telo in žensko seksualnost ter druga feministična vprašanja, najde humor različne izraze in tonalnosti. V prvi zgodbi zbirke, Trije vogali, se javlja kot hudomušnost; kaj si mora poiskati ženska, ki piše? Ženo, da ji bo kuhala in prala. Že v naslednji zgodbi je pred nami bogaboječa (ali bolje »hudičaboječa«) pripovedovalka, ki strahu pred bogom – in mamico – navkljub fantazira o seksu s plečatimi moškimi. Avtorici se prav tako kar dvakrat izpišeta ironični, zafrkljivi zgodbi o ženskem maščevanju nad moškimi; enkrat so posredi zastrupljeni cmoki, drugič »pof! po glavi«. V Služiti želim domovini se seznanimo s članico Društva za ukinitev političnih strank, ki k ukinitvi prispeva z odločnim nezakonitim dejanjem, absurd pa se scela razmahne v pripovedi To je pa višek, v kateri pripovedovalkina psica iz grmovja privleče – penis. Večina zgodb se do črke natančno drži feminističnih izpeljav o zatiranosti žensk in zato niti ne ponudijo novih vpogledov v položaj »drugega spola« niti ne razplastijo že znanih uvidov – s preverjenimi vsebinami in zajedljivo-zafrkljivimi poantami zlasti zabavajo. Ob tem so velika odlika zbirke določene formalne rešitve: Googlov iskalni niz v Živahnem jeziku, uvedba pripovednih popravkov v Gospodarju igre, zgodba Tako zelo zaljubljena, izpisana v eni sami dolgi povedi, vpeljava prihodnjika – kot v zgodbi Vročina –, razbijanje sintakse v pripovedi V resnici ni bilo tako in denimo še »objava« malega oglasa z naslovom Samozadostnost.

Od že preverjenih poant najbolj očitno odstopa zgodba z naslovom Nikoli več mlada. Avtorica z njo bodico zapiči hkrati v obsedenost z mladostjo in v neoliberalizem, ki zna tržiti tako človekovo ranljivost in negotovost v staristični družbi kot tudi vsakršne poskuse upora starizmu. Protagonistka zgodbe je »premagala« obsedenost z mladostjo le zato, da lahko svojo zmago nad tem črvom zapakira in proda.

Ker se v pripovedih zbirke Srečni konci resnoba in zamišljenost redko pokažeta, sta toliko bolj pomenljivi, zgodbe, utemeljene na njiju ali naslonjene nanju – recimo zgodbe Ključ, Gospodar igre, Osvobojena prisilne heteroseksualnosti, Samoumevnost –, pa toliko bolj zapomnljive. Ne zaradi kakovosti omenjenih pripovedi, seveda, saj avtorici v obrtniškem smislu ni kaj očitati, prej nasprotno, marveč zgolj zaradi kontrasta. Strast do humorja oziroma do humorističnih in satiričnih postopkov v Srečnih koncih ni odmerjena, zaradi česar zbirka kot celota trpi za monotonijo. Saj se radi smejimo, a še slajše takrat, ko smeha več ne pričakujemo.