V zadnjih letih vse bolj priljubljenim biografijam znanih (ter manj znanih) osebnosti se pridružuje nova – to je biografski roman Joži o življenju znamenite igralke Jožice Avbelj, ki ga je na podlagi pogovorov z umetnico napisala dramaturginja, urednica in publicistka Petra Pogorevc. Ta je pred dvema letoma na podoben način že ustvarila uspešnico Rac o življenjski poti igralca Radka Poliča.

»Knjiga Joži je nastajala štiri leta,« pojasnjuje Petra Pogorevc. »To je bilo potovanje v neznano, na katerega sem se podala z vrhunsko igralko in edinstveno osebo, ki sem jo pred tem dolgo spremljala s takšne ali drugačne razdalje. Najprej na televiziji, filmu, radiu in v gledališču, kjer sem jo lahko občudovala v raznih vlogah, nato pa tudi v Mestnem gledališču ljubljanskem, kjer sem jo imela veselje in čast opazovati v zaodrju ter z njo sodelovati med nastajanjem različnih likov oziroma uprizoritev. Zmeraj sem jo spoštovala, zmeraj me je zanimala in zmeraj sem se od nje učila.« Kot dodaja, pa se nič od naštetega ne more primerjati z lepoto in užitkom večletnega dobivanja z Jožico Avbelj na kavah, ki so bile namenjene tako obujanju osebnih spominov kot pogovorom o tem, od kdaj – in pa zlasti zakaj – je tako usodno zavezana igranju. »Če je v knjigi mogoče zaslutiti vsaj malo energije, radosti in navdiha, ki so se sproščali med temi druženji, potem je njen namen dosežen.«

Več kot 400 strani dolgo besedilo, napisano v obliki prvoosebnega spominjanja, v sproščenem tonu kronološko premeri pot naše ugledne umetnice, sicer prejemnice številnih priznanj in nagrad, med njimi tudi sedmih Borštnikovih nagrad za igro in Borštnikovega prstana ter odličja Marije Vere za življenjsko delo, vse od prvih otroških let do njenih aktualnih gledaliških nastopov. Knjiga je tako tudi poklon igralskemu poklicu, ki ga prikaže neposredno in večplastno, še posebej dragocena so pričevanja o nekaterih prelomnih predstavah, kot sta bili Spomenik G ali pa Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki, v kateri je Jožica Avbelj zaigrala še kot gimnazijka (in raje odšla z njo na turnejo kakor pa na svoj maturantski ples). Bralec lahko spozna tudi igralkine ustvarjalne nazore: »Hotela sem prodreti v skrivnost vlog, ki so mi jih zaupali režiserji, ter jih preprosto – narediti. To sicer ne pomeni, da nikoli nobene ne zafrkneš, mirno jo lahko in tudi jo. Ampak moraš se pobrati in pripraviti na naslednjo, ki bo boljša.«