Konec meseca je pri založbi Črna skrinjica izšla tretja knjiga pesnika Pina Pograjca z naslovom Megalomast in Izbruhijada, ki jo sestavljata dve dolgi pesnitvi oziroma sodobna epa. Oba je poleg branja mogoče tudi poslušati, saj je knjiga opremljena s QR-kodama, ob uporabi katerih lahko bralci prisluhnemo avdio interpretaciji pesnitev. »Še posebej Izbruhijado sem pisal z namenom, da se jo posluša, ne bere, zato sem jo posnel z Jako Bergerjem - Brgsom in Mrtvo Rođeno Živo Lešino na harmoniki. Posnel sem tudi Megalomast, ki ga je Jaka ozvočil in preinterpretiral. Navdih za posnetek pesnitve so kasete pravljic, ki sem jih poslušal kot otrok. Recimo Sovica Oka in Maček Muri,« pove Pino Pograjc. Besedilo pesnitve Megalomast v knjigi spremljajo ilustracije Maje Poljanc, ki je oblikovala še prav poseben ovitek, v katerega sta obe posamezni pesnitvi vloženi.

Osebne težave prelite na papir

Kot pove Pograjc, se v Megalomastu in Izbruhijadi, kot že v njegovih prejšnjih zbirkah

Trepete in Trgetanje, dotika tabuiziranih tem. »Dotikam se tem, povezanih z mojo gejevsko identiteto, s problematiko homofobije, transfobije, 'spolnega izdajstva', mizoginije in podobnih težav znotraj ter izven kvirskupnosti ter z mojo uradno diagnozo paranoidne shizofrenije, v sklopu katere vpletam še problematiko totalnih institucij ter duševne bolezni kot posledice med drugim neoliberalnega kapitalizma,« pove, Izbruhijado je po lastnih besedah napisal v nekaj dneh neprekinjenega kreativnega pisateljskega bruhanja in po doživeti negativni izkušnji na neki pisateljski rezidenci. »Negativna izkušnja mi je, skupaj s predhodno izčrpanostjo in izgorelostjo, povzročila psihozo in posledično izgubo službe, za katero sem se v tistem obdobju uvajal. V mesecih po napisani pesnitvi pa sem Izbruhijado s streznjeno glavo popravljal in dopolnjeval,« pove Pograjc. Pesnitev Megalomast je po drugi strani nastajala skozi vse leto kot poskus bolj premišljenega, nadziranega ubesedovanja podobne vsebine, le da se pesnik ne izreka osebno, temveč skozi imena različnih zgodovinskih osebnosti, povezanih z norostjo in boleznijo.

V Megalomastu tako poskuša odpreti pogled na pomembne osebnosti zgodovine, ki bi jih danes šteli za psihične bolnike, takrat pa so veljali za šamane, duhovne vodje, trpeče in stradajoče posameznike. »Premislek, ki bi ga rad med drugim spodbudil s to knjigo, je, kako poveličujemo norost kot božansko kreativno moč ali pa jo omenjamo v anekdotah, ki kažejo na širše probleme, a dandanes bi norce najraje strpali v novodobne zapore. To pa zato, ker v življenju in naših percepcijah ne dopuščamo sivine,« še pove Pino Pograjc.