»Ko sem tistega maja prišla s knjižnega sejma v Torinu in babici naznanila, da bom prevzela mamino kmetijo, se je prijela za stol. Potem se je obrnila okoli osi in se prijela za kuhinjski element. Malo je brkljala po predalu, po elementu, po peči, pogledala, ali bi mogoče zakurila, se spet obrnila, se spet prijela za stol, se usedla, dala roke na mizo, na najnovejši italijanski prevod mojega prvega romana, ki sem ga kakor trofejo prinesla iz Torina, se zazrla v daljavo v meni in rekla: 'Ampak kmetje morajo delati.'«

Vajena je delati druge reči. Pred Primerljivimi hektarji je izdala roman v zgodbah Nebesa v robidah, sijajno knjigo o sledovih berlinskega zidu na neskončnem potovanju po njegovih škrbinah Brez zidu, roman v rimah in slikah Kaki vojaki, Tujčice, v slovenščini in italijanščini napisan literarni dnevnik iz vasi Topolovo. V Tujčicah se je igrala s starimi mitologijami v Benečiji in tam našla hude dušice.

»(Ena od teh) je že pred mano stala, me je v enem ugrizu do kosti obrala, kosti pa pustila na stolu sedet in zjutraj je mož našel kruh in skelet,« so besede, s katerimi se je lotila zapuščene vasi, v kateri je nekaj časa živela.

V Brez zidu je z neizprosnim realizmom opisala nemško metropolo, ki je samo sebe sestavljala iz dveh ločenih delov v času, ko je postajala prestolnica Evrope. Primerljivi hektarji so intimna avtobiografska pripoved o prevzemu kmetije na severovzhodu Slovenije in čudnih prigodah kmetice, ki se je na neobdelano polje pripeljala z nočnim vlakom iz Nemčije. Sicer živi od pisanja.

Želela sem si iti dlje od doma, kot si človek lahko predstavlja. V nekem trenutku sem hotela tako hitro ven iz te doline. Zdela se mi je strašno zaprta. Dlje ko sem šla od nje, lepše mi je bilo. Potem pa so se mi drugo za drugim dogajala naključja, ki so me pripeljala do Berlina.

To je bilo mesto, ki me je dovolj pritegnilo, da sem se v njem za nekaj časa ustalila. Zdaj mi pa ta velika razdalja zelo ustreza. Ravno dovolj je še obvladljiva. Ni treba leteti čez ocean, od Jurskega Dola sem oddaljena s potjo enega nočnega vlaka. To je čisto simpatična razdalja. Berlin je popolnoma druga resničnost. Je središče Evrope, vse, kar potrebuješ, je na dosegu roke. Berlin je velika metropola, v kateri se srečuje cel svet. Tudi v Jurovskem Dolu se marsikaj srečuje in križa, ampak na drugačen način.

V prvih mesecih bivanja v mestu so mi Berlinčani govorili, da živijo v severnem Neaplju. Mesto je šlo skozi dolg niz preizkušenj. Njegovi prebivalci so se vedno morali znajti. Šli so skozi viharje zgodovine, ki so lahko bili zelo tragični. Rekli so mi, da v Berlinu vedno dežuje, meščan pa nikoli ne nosi s seboj dežnika. To je za slabiče, Berlinčan pa mora znati marsikaj prenesti. Mesta, kjer se moraš znajti, so me vedno privlačila. Ljudje imajo vedno nekaj za bregom, ker nikoli niso prepričani, da bodo stvari ostale takšne, kot so zdaj. Ko sem prišla v Berlin, to še ni bilo glavno mesto Evrope.

Da. Takrat smo Evropo vsi skupaj sanjali. Potem pa je leta 2006 prišlo svetovno prvenstvo v nogometu in vsi smo postali velekapitalisti. Na krajih, ki so bili zaradi zidu prazni, so zrasle visoke zgradbe, v mestu se je začela zarisovati Evropa, ki jo zdaj živimo. Gledam jo iz Berlina in v Berlinu. Obstajajo prvorazredna, drugorazredna in tretjerazredna družba. Berlin je četrtno mesto. Zgrajeno je kot skupek vasi, skozi katere potuješ, ko greš po mestu. Iz enega kroga pekla greš v drugega in v njem vidiš pomanjšano Evropo. Vsak družbeni razred ima v njem svojo četrt. Meščani zelo redko zapustijo svoje četrti. Živijo v nekaj svojih ulicah. To pa je zelo podobno Evropi, ki jo v tem hipu vidimo. Okrog Reichstaga je nastal popolnoma nov, siv, bleščeč in pološčen becirk. Prej je bila tam samo ena širna planjava in travnik. Tam sem prvič v življenju videla ljudi, ki spuščajo zmaje in tečejo za njimi. Zdaj so pred Reichstagom varnostne ograde, do zgradbe pa pridete tako kot do carinske postaje na letališču. Turisti hodijo mimo stražarskih hišic. Poleg je kanclerska palača, palača za stike z mediji, same palače. Vse je kvadratno in vse je pod nadzorom. Tako je vse urejeno, da štrliš ven, tudi če se samo usedeš na pločnik. Tu je komanda, to je becirk, kjer se sprejemajo odločitve in kjer ni pardona.

Saj ravno o tem govorim. Imate četrti Friedrichsheim, Kreuzberg, Neuköln, kjer je čudno, če se ne usedete na pločnik. Südstern, recimo, kjer se imamo vsi zelo dobro. Sama živim v četrti Mitte. Ko grem zvečer s kolesom iz kina v Neukölnu domov, potujem skozi zelo različne svetove. Najprej smo pozno ponoči, zares pozno, vsi na ulici in pijemo pivo, na pločnikih jemo in se strašno zabavamo. Do ranih jutranjih ur igra glasba. Bolj ko greš proti severu, vedno manj je ljudi in vedno več je luči. Na koncu pridem do mojega becirka, kjer na cesti ni žive duše. Tam so samo visoke ravne stene in močne bele luči. Tam si vsem na dlani in ne smeš narediti nobenega koraka narobe, ker bo takoj prišla božja šiba. Takšna se mi zdi sodobna Evropa. Ne vidim je kot zelo povezane. Vsaj ne povezane v resnem smislu, ko se pogovarjamo med seboj in družimo in nam je skupaj dobro.

Kolikor se spomnim, smo imeli popolnoma drugačne želje.

Zelo lepa. Ne vem, ali bi se sploh lahko definirala drugače kot Evropejka. Čutim globoko pripadnost Evropi. Zelo mi je žal, ker se stvari obračajo drugače. Mislim si, da je to morda minljiv trenutek. Da se bo vsakdo zaprl v svojo kamrico, v kateri bomo izpeljali premislek o tem, kaj bi radi. Vsem bo samim s sabo postalo dolgčas, žal nam bo postalo za dobrimi sosedskimi odnosi in bomo ponovno začeli hoditi na kavo k sosedi zgoraj in spodaj.

To je bila ideja, kajne?

Prvega maja 2004, ko je Slovenija veličastno vstopila v EU, sem bila na izmenjavi Erasmus v Utrechtu. Imeli smo velik party na nogometnem igrišču. Nismo ga organizirali mi, novi študenti, ampak ljudje od vsepovsod. Takrat sem se počutila kot Evropejka. Sama ne vem, kako je prišlo do tega. Najprej sem bila vaščanka iz Jurovskega Dola in naenkrat sem postala Evropejka. Prvega maja v Utrechtu. Meni so se prizori na mejah, o katerih vi radi pišete, vedno zdeli smešni. Ozki in nepotrebni. V Utrechtu se mi je zazdelo, da spadam tja. To je to. Zdaj imamo fešto, tako kot par, ki se poroči samo zato, da lahko povabi vse svoje prijatelje na poroko. Samo da smo zdaj udarili štempelj na nekaj, kar je bilo ves čas samoumevno.

»V katerem jeziku pa potem pišete?« me včasih vprašajo.

»V slovenščini, ker je to edini jezik, ki ga zares obvladam. To je moje orodje in znam ga držati trdno v svojih rokah.« Tako odgovorim. Ampak ko napišem besedilo, ga nikoli ne vidim kot slovensko besedilo. Delovati mora vsepovsod, v vseh jezikih. Tako ga napišem. Pripadnosti Evropi si ne znam predstavljati kot nekaj, kar bi si moral želeti in zanjo trdo delati. Meni je bila dana. Rodila sem se v takšen trenutek.

Nimam nobenega drugega načina. V glavi se mi ves čas pišejo stvari. Kot bi me zgodbe ves čas zasledovale. Ni čisto jasno, ali jaz zasledujem njih ali one mene ali si jih jaz sproti izmišljam. Prijatelji mi govorijo, da olepšujem stvari, ki jih opisujem v Jurovskem Dolu, in da si ustvarjam svoje zgodbe. Ampak meni je pripovedovanje zgodb način mojega bivanja. Stvari si moram ves čas osmišljati. V nenehnem tranzitu, na vseh teh poteh sem in tja poskušam loviti ravnotežje s tem, da si v svojih pripovedih osmišljam situacije. Drugače ne znam živeti. Potem se mi zgodijo zgodbe, zgodbe se izpišejo in to doživim kot neverjeten privilegij. Ko sem izdala prvo knjigo Nebesa v robidah, se mi je zdelo, da to skoraj ni možno. Da ljudje zares vzamejo knjigo v roko, jo preberejo in potem celo komentirajo. Nekomu to morda celo nekaj da! Odprlo se mi je nebo. To je bilo zame odkritje Amerike. To se v resnici da delati. To hočem delati celo življenje. Od takrat ni bilo več poti nazaj.

Da. Pisala sem reportažno novinarstvo in imela sem srečo, da so me vedno dobili v roke pravi ljudje v pravem trenutku. Mirko Lorenci je bil zame ključna oseba. Po gimnaziji sem šla na časopis Večer na prakso. K njemu sem prišla kot sedemnajstletnica. Posadil me je na sedež.

»Kaj boš ti danes delala?« je vprašal. Takoj me je poslal delat reportažo. Napisala sem besedilo, v kateri je bila beseda štempelj. Lektorji so štempelj spremenili v žig.

Mirko je znorel bolj kot jaz. Skupaj sva šla k lektorjem.

»Ona je slišala štempelj,« jim je razložil. »Če je slišala štempelj, je slišala štempelj in tam ne more biti žig. Na upravni enoti v Mariboru človek nikoli ne bo rekel žig, ampak bo rekel štempelj.«

Posadil me je na stol.

»Ti imaš dar za reportaže,« mi je rekel. »Napiši seznam stvari, ki te zanimajo. In vse je možno.«

V hipu sem imela na razpolago celo stran časopisa. Počutila sem se kot otrok v peskovniku. Neka stvar te zanima, greš preverit, poslušaš ljudi, gledaš, opazuješ in se učiš celih novih svetov. Včasih ga popolnoma polomiš, ampak to gre zraven V priporočilu za štipendijo mi je napisal tri stavke. »Najprej je zelo sramežljivo dekle, potem pa zmore narediti kaj lepega.« To je bila poanta. To me je oblikovalo kot pisateljico.

V resnici sem zelo len človek in se ne premaknem, če mi nekdo ne da roka, do katerega je nekaj treba narediti.

»Do takrat bi imeli tvojo knjigo,« mi je rekel urednik. To je bilo ravno v času, ko sem se vrgla v kmetovanje.

»Morda bi lahko pisala eseje o kmetovanju,« sem rekla.

Ravno so se mi odpirali svetovi na kmetiji in okoli nje. Razdelala sem načrt razmišljanj o kmetovanju, o delu z zemljo in o prostranstvih, ki se odpirajo. Vse je bilo jasno, nisem pa našla prvega stavka. Pri vsaki knjigi potrebujem prvi in zadnji stavek, drugače ne gre. Začela sem se spraševati, kaj sploh počnem, zakaj kmetovanje, zakaj sem prišla sem. Imela sem milijardo odgovorov. Naenkrat so se mi pojavile slive, ki sem jih sadila, tovarištvo, ki je nastajalo ob delu, in potem je prišel prvi stavek.

»Moj brat in jaz sva bager, moj brat in jaz sva moštveni duh.« To je bil prvi stavek. Moštveni duh je določil knjigo. In potem naprej

»Koplji!« »Krampaj!« »Tlači!« Moj brat koplje, krampa, tlači. »Koplji!« »Krampaj!« »Tlači!« Jaz kopljem, krampam, tlačim.

Tako kot pri vseh drugih knjigah se mi je za prvim stavkom vzpostavil zemljevid. To pa ni bil zemljevid esejev o kmetijstvu. Ker jih tudi ne znam napisati. Eseje o kmetijstvu pišejo drugi ljudje. Eseje o ekologiji piše Anton Komat. On zna to super. Kopala sem po zemlji in po sebi. Kaj znam? Kaj bi rada? Vedno bolj je iz mene prihajalo doživljanje zemlje in obdelovanje zemlje.

Da, o prevzemu kmetijskega gospodarstva.

Brez kakršnihkoli kmetovalskih izkušenj. Čez celotno knjigo sem se ukvarjala s tem, zakaj sem to naredila. Rada potujem, spoznavam kraje, klepetam z ljudmi in pišem zgodbe o tem. Zdaj pa stojim na zemlji od jutra do večera in garam kot žival. Nikamor ne morem, ker imam tukaj račke, treba je zalivati slive, posejati piro, obrati jabolka in kaj še vse.

Moja mama si je omislila kmetijo. Nekaj časa ni bilo jasno, kaj bo s tem, šlo pa ni nikamor. Nekega jutra sem se odločila, da jo prevzamem. To je čisto uradniška formulacija. Imenujem se mladi prevzemnik kmetije. S tem vstopiš v kmetijske sheme, v subvencije in slediš korakom. Biti prevzemnik kmetije pomeni izpolniti veliko formularjev in odkljukati veliko kvadratkov. Imela sem izkušnje s prošnjami za štipendije iz knjižničnega nadomestila in zdelo se mi je, da bo šlo. Vse je bilo logično. Zdelo se mi je, da sem opremljena z znanji o ekoloških pristopih, ukvarjala sem se s trajnostnim razvojem. Ko sem prihajala na obisk, sem se po malem ukvarjala s temi stvarmi.

Potem pa bam, naenkrat je bilo treba delati vse. Na prvi strani subvencij so križci in krožci pravic in denarja, na zadnji strani pa križci in krožci dolžnosti. Tam se zavežeš državi, ki hoče imeti pregled nad vsem, zavežeš pa se tudi sebi in zemlji, ki jo imaš. Zemlja je zdaj tu in halo? Naredila sem načrt in zdaj ga poskušam izvajati. Ampak kmetijstvo ni kmetijska pratika. V neki debati o vavčerjih je Luka Mesec Dejanu Židanu pridigal, da se kmetijstvo uravnava po kmetijski pratiki. To je zelo lepo rečeno. Imamo setvene koledarje, načrte kolobarjenj in vse, kar hočeš, ampak vedno gre kaj narobe.

V resnici gre vedno vse narobe. Dobiš molje in sršene, vse se ti podre, ničesar nimaš pod nadzorom, bolj ko delaš, bolj se vse sesuva. Meni se je vse začelo dogajati takoj, ker kmetijo postavljam iz nule. To je bil zgolj kos zemlje, ki so ga prejšnji lastniki dajali v najem kmetom, ti pa so tukaj sejali samo koruzo. Jaz sem rekla, da ne bom sejala koruze. Treba je bilo začeti iz nič. Moja teorija je, da bo s časom začelo vse delovati samo, vendar je treba stvari spraviti do tja.

Imam romantično idejo o podeželju in kmetijah. Tudi o svojem odraščanju pri babici in dedku. Nikoli nisem hotela hoditi v vrtec. Vsakič, ko so me odpeljali, sem dobila drisko in so me odpeljali nazaj k omi. V njeni hiši je bilo vedno polno ljudi. Vsi so prihajali. Moj dedek se ni premaknil daleč. Zaposlen je bil v Metalni v Mariboru in se je gibal med tovarno in Jurovskim Dolom. Oma pa še danes sovraži samo usesti se v avto. Nikamor nista šla. Oba pa sta najbolj informirana človeka, kar jih poznam. To so najbolj radovedni in najbolj odprti ljudje in tudi vrata so bila vedno odprta. Skozi vrata je prišlo vse mogoče. Tega na sodobnih kmetijah vidim zelo malo.

Ko sem začela razmišljati o kmetiji, pa sem videla takšno kmetijo, prostor srečevanj. Prostor, kamor bodo vsi prihajali in kjer bomo počeli stvari, ki so nam ljube. To je prostor za eksperimente in učenja. Prostor, kjer se sme delati napake. Zdaj je vse narejeno tako, da to mora vedno uspeti v prvo. Vse mora takoj uspeti. Prevzameš kmetijo, narediš strategijo in takoj mora vse steči. Ampak vse ne more takoj steči, če se učiš tako kot jaz, ker nimaš blage veze – pa tudi če jo imaš. Tudi če veš, za kaj gre, ne more biti vse popolno. Najboljše stvari se rojevajo iz napak. Želim vzpostaviti prostor, kjer bodo napake ne samo opravičljive, ampak tudi zaželene.

Z mladimi arhitekti in oblikovalci smo obnovili ta prostor s tehnikami, s katerimi je bil zgrajen. Delali smo steno iz slame in ilovice. Ko smo jo prvič naredili, se je sesula. Padla je, ker smo prehitro zlagali slamo. Ampak te tehnike že zelo dolgo nihče ni uporabljal, mi pa še nikoli. Sesula se je samo enkrat. Zdaj pa je celoten prostor obnovljen in stene stojijo. Drugim ljudem lahko predavamo o tej tehniki. Podobno je pri pridelovanju pridelkov. To je smisel tega početja. Ne mislim do smrti samo vihteti motike. Kmetijo vidim kot prostor, kjer sedimo pod jablanami in nam jabolka padajo na glave. Mi pa rečemo, u, gravitacija. A preden pridem do tja, je treba še marsikaj narediti.

Nekaj mesecev po trenutku največje krize sem se pozno v noč strahovito prepirala s kolegom pisateljem iz Slovenije. Prav pri tem se nisva ujela. Jaz sem mu govorila, da sem tudi jaz ekonomska migrantka. Ko daš to primerjavo, ljudje skočijo v zrak. Kot da primerjaš nemogoče reči. Meni pa se je zdelo, da sem prav to. Začela sem se spraševati, ali sem preveč naivna. Je res banalno izrekati takšne stavke? Živimo v času, ko se nekateri izrazi in stavki močno zlorabljajo. Proti temu se je treba boriti. Še posebej mi, ki pišemo in uporabljamo besede kot svoje orodje, se moramo boriti proti temu. Potem pa te poskušajo prepričati, da zlorabljaš neki pojem, ker hočeš naivno povezati konce, ki jih ni mogoče povezati. Ampak takrat je treba to še bolj izrekati. V prepiru sem vsaj tisočkrat rekla prav to. »Sem ekonomska migrantka.« Hotela sem preprečiti, da bi s tem označili samo skupino ljudi, ki so jim nekateri rekli mladi fantje z noži.

To je bil trenutek, ko mi je bil Berlin zares zelo všeč. Deset ali petnajst dni je bilo čarobnih. Vsi smo imeli občutek, da morda mesta nismo videli takšnega, kot je v resnici, da smo spregledali nekaj dobrega, kar tam tli. Staro nacistično letališče Tempelhof je bilo odprto. Premaknila se je celotna civilna družba, pa ne samo ona. Premaknil se je celoten organizacijski kolos, ki mu rečemo Nemčija. Vpoklicali so doktorje nemškega jezika, da so na novo ustanovljene razrede učili nemščine. Vse je teklo kot dobro naoljen stroj. Nemci so pokazali, kaj znajo.

Da, in to na vseh ravneh. To je bila velika reč. Seveda so nastopile težave. Ampak Berlinčani se v organizacijskih težavah dobro znajdejo. V drugih predelih Nemčije imajo težave s tem, da ne gre vse tako, kot so si zamislili. Pri široko odprtih vratih so se začeli zanimivo obnašati. »Mi lahko.« »Mi zmoremo.« Mi smo tukaj, vi ste pa tam.« Iz tega so sledile odločitve. »Sprejeli bomo tiste, ki se bodo dobro učili.« Hitro se je začela oblikovati stratifikacija prišlekov. »Ti študiraš in imaš prostor v družbi. Tebe pa bomo poslali nazaj, ker si včeraj učiteljici rekel, da dobro zgleda, ker je imela za tvoj okus nekoliko prekratko krilo.« Začeli so se pojavljati strahovi, ki jih je mogoče zelo hitro izrabiti.

Zdaj je zgodba popolnoma drugačna. Morda bi si ponovno želeli nekaj zanosa iz prvih dni, ko smo bili vsi dobri.

Najprej je bila stvar ponosa pokazati, da lahko vse naredimo brez prevelikih komplikacij. Naša kanclerka je rekla, kar je rekla, mi pa bomo to zdaj uredili. Ko bodo stvari urejene, pa bomo naredili tako, da nam bo najbolj prav. Zdaj smo v trenutku pragmatizma. Takoj, ko humanitarno krizo povežeš s pragmatizmom, nastanejo težave.

Mislim, da je bilo vse že ves čas tukaj. Grozljivo je razmišljati v stereotipnih podobah. Ampak vedno gre za pozicije moči. Stvari se pretakajo sem in tja, ampak v jedru je boj za moč in za izkazovanje moči. Nekatere politične stranke in gibanja imajo zdaj močnejši glas. Mislim, da to ni samo zaradi ljudi, ki so sem prišli. Dogaja se nam cel sklop stvari, nad katerimi nimamo nobenega nadzora. Spreminja se naš položaj. Pred petnajstimi leti sem imela dostop do javnega medija in moj položaj je bil izrazito privilegiran. Imel si prostor, da si se lahko izrekal. Danes tega privilegija ni več, ker je prostorov izrekanja neskončno več. Niti ne vemo več, po katerih kanalih se ljudje izrekajo. Ta črna zastava, ki vihra po Evropi, je bila vedno tam. Na dan pride v trenutkih, ko se najdejo novi kanali izrekanja. Mene še ne skrbi tako zelo. Morda sem v tem naivna. Ampak v Italiji poslušam, kaj govori Matteo Salvini, in to je grozno. Potem pa grem po italijanskih vaseh in mestih in vidim, da tam ljudje odpirajo svoje hiše. Problem je seveda kompleksen, lahko odgovarjam samo asociativno, ampak mislim, da je bilo to vedno tam.

Tam je še marsikaj drugega in ves čas prihaja na dan. Ljudje smo komplicirani. Danes bo človek vstal z levo nogo, ker ga boli križ, in se bo zdrl na sočloveka. Jutri pa mu bo nabral košaro jabolk in mu jih odnesel. Takšni smo. O družbenih procesih je težko govoriti poenostavljeno, ker niso enostavni. V trenutkih krize sem videla toliko različnih reakcij, da se mi res zdi vse možno. Ko se ljudje srečajo iz oči v oči, prevlada želja, da bi bil človek razumljen in da bi razumel drugega. Če pa smo vsi v dreku, je časa in volje za pogovor manj. Ampak čez čas opazimo, da smo vsi skupaj v dreku. In tudi, da bomo v še večjem dreku, če bomo hodili drug po drugem. Strastno verjamem v medsebojno pomoč in v to, da v nekem hipu solidarnost vedno zmaga.

V bistvu sem zelo veren človek. Zelo mi je bilo všeč, ko je Dragan Živadinov rekel, da je vernik, ker globoko veruje v umetnost. Jaz globoko verujem v umetnost, v ustvarjalnost in medčloveško pomoč. Tako je v mojem svetu. Treba se je boriti za to, da bomo imeli čas na koga pomisliti in čas ponuditi mu roko.

Saj. Gledam to garanje od jutra do večera, na koncu meseca pa komaj ostane toliko, da preživiš. To je največji problem. To iz ljudi dela zadrteže. Pa ne samo na kmetih. To vidim tudi v Berlinu. Cele četrti, kot denimo Lichtenberg-Marzahn, so prej strastno volile levico, zdaj pa prav tako strastno volijo Alternativo za Nemčijo. Ta njihova strast pa ne izhaja iz strastnega sovraštva do nekoga, ki je malo temnejše polti. Izhaja iz strastne jeze, ker moraš plačati štiristo evrov za zdravstveno zavarovanje, sicer ti zdravnik ne bo sprejel otroka v ordinacijo.

Veste, tako kot so v Lichtenberg-Marzahnu danes volili Alternativo za Nemčijo, bodo jutri spet levico. Zdaj je po vsej Evropi moderno razmišljati, da bo nacionalna država vse rešila. V isti sapi pa obstaja strahovito razočaranje nad istimi nacionalnimi državami. K meni prihajajo sovaščani, ki vedo, da pišem knjige, in mi nosijo teme za knjige. »Ti bi morala pisati o tem! Veš, kaj se je zgodilo tam?« Gospa se je hotela upokojiti dve leti bolj zgodaj, pa ji niso dali celotne penzije. Morala je podpisati, da se ne čuti več sposobna za delo, da dela napake, da je nezanesljiva in da prosi, da jo upokojijo dve leti pred rokom. Tako in tako bo vse plačala sama, ker bo imela nižjo penzijo, pa so jo še ponižali. »O tem bi morala pisati. Takšna je Slovenija. Če se danes kaj zgodi in bi se morali iti borit, se ne bom šel. Za tako Slovenijo se ne grem borit.« Po vsej Evropi poslušaš to zgodbo. Hudo nezadovoljstvo nad Evropo, v isti sapi pa nezadovoljstvo nad Ljubljano. Mislim, da bo hitro prišlo do obrata, v katerem se bo izkazalo, da nacionalna država ni tista sveta rešitev, ki bo prinesla boljši svet.

Da. Zato, ker imamo vsi hkrati evropske projekte, evropske subvencije za kmetijo, evropsko subvencijo za delo z mladimi. To pa je fajn, a ne? To so valovi, ki bodo prej ali slej usahnili. Dobro je vedeti, da ne bodo hitro usahnili sami od sebe, ampak si je treba prizadevati, da usahnejo.

Absolutno. Ne znam si predstavljati, da bi lahko bilo drugače. Na noge se je postavila v veliko bolj grozljivih situacijah, kot je zdaj. Ne vidim razloga za to, da se ne bi znala rešiti. Navajena je nepredvidljivih zapletov, ki jih je treba razrešiti. Zna iskati samo sebe. Tako razumem tudi samo sebe v Evropi. Jaz tudi ustvarjanje razumem kot raziskovanje. Umetnost je eksperiment, ki je totalen, v katerem ne smeš vedeti, kaj se bo na koncu zgodilo. Na glavo moraš skočiti v brezno. Vsakič znova je to težko. Nastopijo dvomi in strahovi, prevpraševanja, rišem si zemljevide in delam plane, da bi sploh znala kam priti. Edina poanta umetnosti je raziskovanje. Obstaja le še malo prostorov, kjer je dovoljeno delati napake. Treba jih je izrabiti. Moramo si privoščiti napake. Tako razumem sebe in vse okoli sebe.