Prof. dr. Damjan Prelovšek velja pri nas in v mednarodnem prostoru za največjega poznavalca dela in življenja arhitekta Jožeta Plečnika, na to temo je napisal že vrsto monografij, publikacij in strokovnih besedil. Med njimi je tudi manjša knjižica o arhitektovi zasnovi Narodne univerzitetne knjižnice (NUK), ki pa je ob koncu lanskega leta, ki je bilo Plečnikovo leto, dobila obsežnejšo različico, monografijo Narodna in univerzitetna knjižnica. Kot souredniki so se pridružili dr. Franci Lazarini z Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU, mag. Tadej Glažar s fakultete za arhitekturo, kjer so bili pobudniki izdaje, in Žiga Cerkvenik iz NUK.
Neznane skice in fotografije
Med povsem svežim gradivom so doslej neznane skice in delno načrti za NUK iz zapuščine Plečnikovega učenca Edvarda Ravnikarja. Prof. Prelovšek je dešifriral, da skice in delno tudi načrti niso samo Ravnikarjevi, ampak tudi Plečnikovi. Arhitekt Glažar pojasnjuje: »V določenem trenutku sta Ravnikar in Plečnik prekinila sodelovanje pri NUK, Ravnikar pa je v zanosu in besu pograbil vse, kar je bilo na mizi, očitno tudi te skice. Arhitekturni atelje za izvedbo NUK je bil v Mestnem muzeju, ker je bilo delo izredno obsežno, vsi preostali Plečnikovi načrti za Ljubljano in širše pa so nastali na fakulteti za arhitekturo, kjer je imel svoj kabinet, včasih kar med seminarji s študenti.
V monografiji je izredno bogato fotografsko oziroma slikovno gradivo, od katerega je marsikaj prvič na ogled. Posredovali so ga NUK, Arhiv RS, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Muzej in galerije mesta Ljubljane, Plečnikova zbirka ter nekateri posamezniki: potomci arhitekta Edvarda Ravnikarja, Arne Vehovar, ki je vnuk kiparja Borisa Kalina, ter Katarina Kobilica, vnukinja Matka Curka, čigar podjetje je vodilo oziroma izvajalo gradnjo NUK.
Knjižnica se je sicer gradila med letoma 1936 in 1941, v monografiji pa poleg Prelovškove natančne analize same arhitekture prebiramo še o zgodovini gradnje, različnih pogledih na urbanistično in arhitekturno zasnovo takratnih snovalcev mestne politike in drugih arhitektov in vplivnežev, beremo pa tudi o prenovi bakrene strehe po letalski nesreči leta 1944 (še dvakrat jo je odpihnil vihar), zaradi česar smo po mnenju dr. Lazarinija dobili bogat pripomoček za nadaljnje raziskave arhitektov in umetnostnih zgodovinarjev.
Komponiranje stavbe
O tem, ali je NUK najbolj reprezentativna Plečnikova zgradba ali ne, se nekoliko krešejo mnenja. Prof. dr. Prelovšek se denimo bolj nagiba k temu, da je zgolj ena izmed njih, sicer pa sta glavna vzroka, da NUK danes stoji, kjer stoji, ustanovitev Univerze v Ljubljani leta 1919 ter želja po zapolnitvi urbanistične praznine v središču mesta – s stavbo knjižnice bi Novi trg spet dobil četrto stranico, ki jo je izgubil z rušenjem Auerspergove palače oziroma Knežjega dvorca. Porušili so ga, ker naj bi ga potres preveč poškodoval, a to se zdi malce verjetno, je prepričan Prelovšek, bolj verjetno je šlo za željo direktorja banke Slavija, ki naj bi mu ostanki dvorca jemali dnevno svetlobo, župan Ivan Hribar pa ga je uslišal ter dal stavbo porušiti. Pred tem je bil dvorec prazen; leta 1912 je arhitekt Josip Vancaš, Hrvat na delu v Bosni, izdelal načrt za deželne urade, ki bi stavbo predelal in jo podaljšal celo do ostankov rimskega zidu, na srečo pa tega niso nikoli uresničili.
»Plečnik je nekako že med snovanjem NUK slutil, da knjižnice v prihodnosti ne bodo takšne, kot so bile v tistem času, kljub temu pa bi s tem Ljubljana pridobila pomembno stavbo, ki bi jo lahko skozi čas namenili drugim namenom,« je Prelovšek pojasnil večletna arhitektova prizadevanja, da se NUK zgradi točno tak, kot si ga je zamislil; čeprav se je tudi zato začetek gradnje nekoliko zavlekel. »Sicer pa je Plečnik prvotno načrtoval, da bi NUK postavili v parku Tivoli, zraven pa še vrsto univerz, vendar za takšne načrte ni bilo državnega denarja. Igre moči in vpliva v Kraljevini Jugoslaviji so pri Slovencih že takrat vzbujale nelagodje, počutili so se prezrti, od davkov zbrani denar pa se je kopičil v Beogradu.«
Osrednja vrednost knjige pa je v ponazoritvi Plečnikovega komponiranja stavbe, kot se je izrazil prof. dr. Prelovšek. »Zadaj je teorija, ki jo ljudje malo poznajo, in sicer gre za Semperjevo teorijo o oblačenju, ki se je je dosledno držal tudi Plečnik. Gottfried Semper je bil nemški arhitekt, na Dunaju je denimo zgradil Volkstheater in muzeje na Trgu cesarice Marije Terezije, bil je tudi profesor na znameniti arhitekturni ETH Zürich, ko pa se je udeležil nemirov leta 1848 v Dresdnu, je moral pobegniti v London. Prav tam se je v Kristalni palači srečal z izdelki umetne obrti z vsega sveta, na podlagi česar je nastala njegova teorija. Semper govori o štirih elementih v arhitekturi: podstavek, ognjišče, ovoj/stene in streha. Najpomembnejše je po njegovem mnenju ognjišče, ki je središče življenja, duhovnosti, zato ni čudno, da je dal Plečnik svojemu krožku s študenti ime Ognjišče arhitektov akademikov.«
Dve stvari sta zato po Prelovškovih besedah zelo pomembni in sta vidni na stavbi NUK: tekstil (»vsa okna so angleška okna in izstopajo kot gube na blagu, ravno tako sta oba portala izstopajoča in nista grajena, temveč sta kot tekstilni gubi, ki se izvajata navzven«) in keramika. Tako po Semperjevem kot po Plečnikovem prepričanju sta namreč izvor vsega, kar se je zgodilo in dogajalo v monumentalni arhitekturi.
