Nečloveška komedija, ki je že po naslovu nekakšna parodija Božanske komedije (namigov na literarna dela in besednih iger pa v trilogiji tudi sicer mrgoli), je nekakšen neusahljiv vrelec skrajno lucidnega, do absurda gnanega humornega seciranja vsega, kar prvoosebni pripovedovalec učitelj Emil opaža v poljskem posttranzicijskem času: idejna dezorienteranost, ki jo je prinesla nova politična stvarnost, cepljena na skrajno reakcionarno Cerkev, in zakleto spodleteli družinski in intimni odnosi. Brutalni konec te komedije je tako mogoče brati kot neizbežen acte gratuit, lahko pa zgolj kot enega izmed možnih razpletov. Drugi del trilogije, Da capo, je zgodba iste družine, le da jo tokrat pripoveduje Kamil, Emilov brat, še bolj ponižan in povožen, ki jo da capo (od začetka) do konca obvladuje nasilni oče, capo.

Franczak rašomonski princip različnih pogledov na iste dogodke uporabi tudi v tretjem delu z enigmatičnim naslovom NN, za katerega nam spet ponuja številne možne namige. Tokrat gre za naključno srečanje treh ponočnjakov ob nezavestnem človeku, ki leži ob cesti. Ob prihodu policije eden izmed njih pobegne, druga dva, moški in ženska, pa na policijski postaji vsak po svoje pripovedujeta o najdbi človeka na cesti, sledi pa še pripoved tretjega, pobeglega. Spet smo torej priča različnim perspektivam, trem nepovezanim, bolj kot ne frustriranim izpovedim o tem, kaj vse gre narobe, ki vsako znotraj svojega miselnega diapazona, jezikovne lege in socialnega statusa (Mariola, prodajalka, ki jo mož nenehno pretepa, trgovski potnik Arti in tretji, pobegli aktivist Reszka - Grb) pojasnjujejo, kaj se je zgodilo. V bistvu pojasnjujejo, kakšen je svet. In ta je neberljiv in siv.

Franczak tako slika poljsko družbo, njene stare in nove anomalije, večno pomanjkanje, v katerem živi večina, ne glede na režim, večni klinč, v katerem Cerkev mlinči duše, in posledice tranzicije v vulgarni kapitalizem. A bolj kot vprašanje tematike, ki je dobro znana v vseh postsocialističnih državah, je zanimiv pisateljev »kako«. Uporablja namreč prav vsa literarna in jezikovna sredstva: če je osnovni nastavek radikalno kritična, satirična podoba krasnega novega sveta, v katerem so liki alienirani, zbegani, vdani ali nasilni, je to zato, ker je stvarnost, torej delovanje družbe, enostavno postala neberljiva. Ne le stvarnost, ljudje so tudi drug drugemu popolnoma neberljivi, dialog se je raztrgal do te mere, da se je spremenil v vrsto notranjih monologov in mimobežnih besedovanj, ki se jih liki oprijemajo kot poslednje bilke smisla njihovih svetov v velikosti mehurčka. Franczak jih slika skozi številne vidike in skozi humorno, satirično cinično, nihilistično optiko, vidimo jih razočarane, obupane nad življenjem, ki si ga niso izbrali, ampak kot da je ono izbralo njih, sesute, zapite (starejša generacija) ali mešanici vseh mogočih sintetičnih zvarkov predane (mlajša generacija), ki tavajo med napadi vdanosti in zametki visokoletečih upov, da se bodo izvlekli iz teh vic, izgubljeni med naključnimi kopulacijami in depresivno postkoitalno osamljenostjo. Izjema so pravzaprav le verne ženske, te so ali na speedu vsevišnjega ali pa na čakanju božje milosti, medtem ko vdano goltajo možičkove batine v upanju, da bo se bo poboljšal.