Sprva ni jasno, kdo ali kaj govori. Tisto, kar prihaja, je množica polnih, bolečih, črnih trebuhov, ki se raztrga ob ostrem gorskem skalovju, da se zabliska in zagrmi, kot se je že dogajalo, se dogaja in se še naprej bo. Nekoliko kasneje se zboru priključijo drugi glasovi, ki zatrjujejo, da so tam, kjer so, že od zmeraj in bodo tam še naprej, »ker ni začetka in ni konca« in »zgodba ene je zgodba vseh«. V nasprotju s klepetavostjo nevihtnih oblakov in črnih trobent je gora redkobesedna; njen čas ni čas človeka, temveč večnosti zemlje. Smrt poznajo le ljudje, pa še ti, kot se zdi, ne zares, saj se preobražajo v duhove ali čustva, s spominom naseljujejo kraje, kjer so nekoč živeli, ter se prikazujejo otrokom, živalim in v sanjah. Vse govori o vsem in mimo vsega, stvari se prepletajo, a ostajajo nedotaknjene; kljub multitudi glasov sta vsakemu elementu, živemu ali ne, odmerjena točno določeno mesto in vloga. V naravnem ciklu, kot ga prikazuje Irene Solà, vlada red.
Katalonska avtorica je besedo prepustila naravi in njenim pojavnostim, in tako spregovorijo gore, oblaki, duhovi davno in nedavno umrlih, rastline (oziroma glive), živali. Tudi (živi) ljudje, a bolj ko ne zato, da pokažejo, kako majhne so njihove zgodbe v primerjavi s tisočletno pokrajino, kako ponovljive so njihove usode. Pojem in gora pleše stavi na spajanje perspektiv in doživljanj in v tem smislu roman, razdrobljen na različne, ne vedno povezane (in ne vedno najbolje podane) zgodbe, zares zaživi šele, ko se zaključi. Šele takrat pride zares do izraza celovita razplastenost vsega bivajočega, tudi geografska umeščenost dela. Zgodba se odvija v zahodnih Pirenejih, na špansko-francoski meji, v slikoviti, a odmaknjeni vasici, kjer so nekoč obešali čarovnice in od koder so republikanci v času državljanske vojne bežali v Francijo. Tisti, ki jim ni uspelo, so ostali v gorah, nekateri so si to celo izbrali in delajo družbo četverici med inkvizicijo obsojenih žensk. Nekateri se s svojo usodo sprijaznijo in se ljubljenim prikazujejo v sanjah; drugi žrejo zemljo; tretji se preobrazijo v čustvo, ki jih je pestilo za časa življenja, da njihova jeza pridobi grozljivo podobo težke, neprepoznavne črne gmote, ki se ponoči zažira v hišne prostore. Nekatera poglavja se zdijo sama sebi namen (Poezija), nekatere zgodovinske navezave – na inkvizicijo, državljansko vojno – bolj ko ne površinske, kot bi fragmentarnost in decentraliziranost pripovedi terjali svoj davek. Po drugi strani s tem, ko človeški del pripovedi umakne v drugi plan, Irene Solà preostale pojavnosti bivajočega »razbremeni« teže človeške perspektive. Če obstaja hierarhija, je horizontalna, in knjiga teži k celovitosti, k vseprežemajočnosti svojih elementov. Pripoved nevihtnih oblakov se spoji z nesrečo ene od vaških družin, a njena usoda je le ena od mnogih, ki so se že in se bodo še naprej vrstile v zavetju gora, za katere nič ni večno, kajti »znova se bo začelo premikanje. Uničenje. Nov začetek. Nešteti konec. In vi boste umrli. Kajti nič ne traja dolgo. In nihče se ne bo spominjal imen vaših otrok.« Če bi v knjigi že iskali protagonista, je to gora oziroma pokrajina.
Irene Solà se je sprva uveljavila kot pesnica, zato ni presenetljivo, da Pojem in gora pleše gradi predvsem na (poetičnem) vzdušju. V romanu se prepletajo rojstva in smrti, vse to pa je le majhen del veliko večjega cikla uničevanja in prenavljanja. Nima zares zgodbe oziroma – zgodb je toliko, kolikor je pripovedujočih glasov, ki se včasih staknejo, včasih ne, ki so včasih bolje, včasih slabše upovedeni, ključno pa je, da sobivajo in da so v podajanju svoje resničnosti povsem enakopravni. Binarizem je presežen, človek je izenačen z okolico in njenimi pojavnostmi – in od njih soodvisen. Morda pa vendarle samo odvisen in kot tak, majhen in smrten, prepuščen plesu oblakov in gora.
